Življenjska pot in odločilne življenjske postaje

Priprava na poznejše delovanje

Vsiljena in prekinjena učna leta

Po petih letih osnovne šole se je Bruno Gröning začel učiti za trgovca. Na očetovo zahtevo je moral šolanje po dveh letih in pol prekiniti. Zidarski delovodja je želel, da se tudi njegov sin izuči v gradbeništvu. Poslal ga je v uk za tesarja, a tudi tega ni dokončal. To je preprečila gospodarska kriza povojnega obdobja. Četrt leta pred zaključkom njegovega učnega obdobja je moralo podjetje, kjer se je učil, zaradi pomanjkanja naročil prenehati s poslovanjem. V času, ki je sledil, se je preživljal z različnimi dejavnostmi. Egon Arthur Schmidt je o tem času napisal:

»Vsako delo, ki se ga je lotil, je uspelo«

»O tej posebnosti so mi poročali različni sodelavci, da je vsako delo, ki se ga je lotil uspelo, pa naj je bilo to popravilo ur, radijskih sprejemnikov ali ko je delal kot ključavničar. Še posebej so mu ležale tehnične stvari. Nikoli se ni izognil poprijeti za najbolj groba in fizično najtežja opravila. Kot pristaniški delavec je svojo vrv vlekel prav tako, kot vsak njegov kolega. Tega ni niti malo skrival, saj je spadalo k poti, ki ga je vodila skozi globine, da bi se potem povzpel navzgor. Star kitajski pregovor pravi: »Kdor ni nikoli šel skozi močvirje, ne more postati svetnik.« Obstaja mnogo pričevanj nekdanjih tovarišev, za eno sem izvedel šele pred kratkim in kjer je bilo brez pridržkov rečeno, da je poročevalcu ostal Bruno Gröning, s katerim je sodeloval leto dni, v spominu kot najboljši in najbolj pošten tovariš, ki ga je kdajkoli imel.«

Poroka in udarci usode v družini

Poročil se je pri enaindvajsetih, a njegova žena zanj ni imela razumevanja. Stlačiti ga je želela v okvir meščanskega družinskega življenja in z izcelitvami opravila kot z nečim »čudaškim«. Sinova Harald in Günter, rojena 1931 in 1939, sta oba umrla v starosti devet let. Čeprav so že številni ljudje s pomočjo Bruna Gröninga dobili izcelitev, Gertrud Gröning ni verjela v izcelitveno moč svojega moža. Otrok ni zaupala njemu, temveč zdravnikom. Toda šolska medicina ni mogla pomagati. Oba fanta sta umrla v bolnišnici, Harald leta 1940 v Gdansku, Günter leta 1949 v Dillenburgu. Za Bruna Gröninga so bili to težki udarci usode. Celo mnogo let kasneje so mu stopile solze v oči, ko je govoril o svojih sinovih.

Tako je bil čas med svetovnima vojnama zanj priprava na njegovo kasnejše delovanje. Doživeti je moral marsikatero grenko izkušnjo, da bi lahko razumel ljudi v vseh življenjskih okoliščinah ter občutil njihove stiske.

Pomagati namesto streljati – na vojaški fronti in v vojnem ujetništvu

Med drugo svetovno vojno je bil leta 1943 vpoklican v vojsko, kjer je prišlo do trenja z njegovimi predpostavljenimi. Ker se je uprl temu, da bi streljal na ljudi, so mu grozili z vojaškim sodiščem. Navsezadnje je le moral na fronto. Bil je ranjen, padel v rusko ujetništvo in se kot izgnanec leta 1945 vrnil v Zahodno Nemčijo.

Vedenje Bruna Gröninga v času vojne je zaznamovala želja pomagati. Celo na fronti je izkoristil vsako priložnost in se zavzel za tovariše ali civilno prebivalstvo.

V neki ruski vasi je na smrt sestradanim omogočil dostop do zalog hrane, ki jih je imela vojska. V ujetništvu je tovarišem izboril boljša oblačila, boljšo hrano in boljša bivališča. Številnim, ki so zaradi lakote trpeli za trebušnimi edemi, je pomagal, da so dobili izcelitev. V grozotah vojne ni ubil nobenega človeka, a pomagal številnim.

Razveza zakona in predaja vsem ljudem

Decembra 1945 je bil izpuščen iz ujetništva. Novo eksistenco si je ustvaril v hessenškem Dillenburgu in tja pripeljal svojo družino. Toda po tem, ko je umrl tudi drugi sin in ko mu je hotela žena prepovedati vsakršno pomoč ljudem, se je od nje ločil. Čutil se je dolžnega, da moč izceljevanja, ki jo je imel, deli z vsemi ljudmi. Dejal je: »Ne pripadam posameznikom, pripadam človeštvu.«

V začetku leta 1949 ga je pot vodila v Porurje. Po pričevanjih nekaterih izceljenih je postajalo vedno več ljudi pozornih na Bruna Gröninga. Selil se je od hiše do hiše, vedno tja, kjer so ga potrebovali, kjer so ga bolni prosili za pomoč. Tako je deloval v manjših krogih, dokler ni marca 1949 sprejel povabila inženirja iz Herforda, da obišče njegovega sina.