Njegova poslednja pot

26. januarja 1959 je Bruno Gröning umrl v Parizu

Diagnoza: rak na želodcu v naprednem stadiju

Pozno jeseni 1958 je Bruno Gröning odpotoval s svojo drugo ženo Josette, s katero se je poročil maja 1955, v Pariz, kjer ga je preiskal prijatelj - specialist za rakasta obolenja dr. Pierre Grobon. Analiza večih rentgenskih posnetkov je pokazala: rak na želodcu v naprednem stadiju. Dr. Grobon ga je hotel takoj operirati, a Bruno Gröning je operacijo odklonil.

Vrnil se je v Nemčijo in pripravil Božična praznovanja skupnosti. 4. decembra je na magnetofonski trak posnel govor, ki naj bi ga predvajali na vseh Božičnih praznovanjih. Nato sta z ženo ponovno odpotovala v Pariz. Dr. Grobon je medtem s primerom seznanil priznanega specialista, kirurga za rakava obolenja, dr. Bellangerja. Operacija je potekala 8. decembra na njegovi kliniki v ulici Rue Henner, nedaleč od Montmartra. Izid je bil za zdravnike zastrašujoč: bilo je še mnogo slabše, kot je bilo mogoče sklepati po rentgenskih posnetkih – za operacijo je bilo prepozno. Rano so takoj ponovno zašili.

Presenetljivo hitro okrevanje

Josette Gröning je zapisala: "Niso mogli razumeti, da Bruno na zunaj pokaže tako malo svojega strahotnega notranjega trpljenja, da še lahko normalno diha, da je njegova presnova v zadnjih tednih še vedno brezhibno delovala, da je njegova krvna slika odlična. Bolnike v takšnem stadiju ob zaužitju še tako majhne količine hrane običajno muči slabost ter ponavljajoče bljuvanje in pacienti še ob tako veliki pozornosti počasi umrejo od lakote. Pri Brunu vsega tega ni bilo."

Na presenečenje njegovih zdravnikov si je zelo hitro opomogel in se odpeljal nazaj v Nemčijo, kjer je proslavil božične praznike. Sredi januarja 1959 se je za tri dni srečal s predstavnikoma novega Društva in določil, kako naj se Delo izgradi. Nihče od njiju ni slutil, da je to njuno zadnje srečanje z Brunom Gröningom.

Operacija v Parizu pospremljena z naravno nevihto

21. januarja je ponovno odletel v Pariz. Zaradi zamašitve debelega črevesa je bila operacija neizbežna. 22. januarja 1959 ob devetih dopoldan – ob istem času, kot se je v Münchnu začela revizija procesa - je bil Bruno Gröning ponovno operiran. Prenašati je moral to, kar je prihranil neštetim ljudem, sam sebi pa ni mogel in ni smel pomagati.

Ko je tisto jutro ležal v narkozi, je Pariz nenadoma zajela silovita nevihta. Njegova žena je poročala: "Nenavaden je tudi naslednji naravni pojav. 22.januarja 1959, medtem, ko je bil moj mož v narkozi, se je iz jasnega in vedrega neba nad Parizom nenadoma razbesnela nevihta z bliskanjem in grmenjem. Postalo je tako temno, da je bilo potrebno sredi belega dne prižgati luči. Bolniške sestre so se čudile tej siloviti nevihti. V dneh po operaciji so bili Brunova temperatura, krvni tlak in pulz povsem normalni. Dvakrat je celo vstal in se usedel na stol."

"Popolna notranja izgoretost"

25. januarja je padel v komo in naslednjega dne, 26. januarja 1959, ob 13:46, je Bruno Gröning umrl na kliniki Clinique Henner zaradi raka - kot je zapisal zdravnik v mrliški list. Je bil res rak? Dr. Bellanger je po drugi operaciji dejal: "Razdejanje v Brunovem telesu je strahotno, njegova notranjost je povsem izgoreta. Zame je uganka, kako je lahko tako dolgo živel in zdržal te strašne bolečine."

Bruno Gröning je že leta pred tem izjavil: "Če mi bodo delovanje prepovedali, bom notranje izgorel."

Nekrolog

Kako je Bruno Gröning prenašal svojo grenko usodo, potrjuje pismo, ki ga je dr. Grobon 26. februarja 1959 napisal njegovi vdovi: "Ta trud zdravnikov, posvečen Brunu Gröningu, je bil povsem naraven in lahko rečem, da jim je bil v ogromno podporo pogum, moč volje in izjemna osebnost, ki so jo našli v Brunu Gröningu.[...]"

Dr. Bellanger je svoje občudovanje do Bruna Gröninga izrazil tudi v pismu, ki ga je napisal decembra 1974: "Bruno Gröning je bil mož s srcem, dragocen človek, ki se je uveljavil; njegovo dostojanstvo ob trpljenju in smrti je še danes vredno občudovanja."

Po upepelitvi trupla ni prišlo več do dokončne sodbe

Truplo Bruna Gröninga je bilo upepeljeno v krematoriju v Parizu, žaro pa so pokopali na gozdnem pokopališču v Dillenburgu.

Proces so zaradi smrti obtoženca ustavili, dokončna sodba ni bila nikoli izrečena.

Vsak lahko sam pri sebi doživi pomoč in ozdravitev

Čudodelni zdravnik, ki je tisočim in tisočim ljudem prinesel odrešitev, je umrl sam in zapuščen v mali ulici v Parizu. Zakaj se je moralo to zgoditi? Zakaj je moral prenašati tako grenko trpljenje? Zakaj ni mogel pomagati samemu sebi?

Grete Häusler (1922-2007), ozdravljena, dolgoletna sodelavka Bruna Gröninga in ustanoviteljica "Kroga prijateljev Bruna Gröninga" je v svoji knjigi Doživeti odrešitev, to je resnica napisala: "Bruno Gröning je v svojem kratkem bivanju na Zemlji povzročil veliko Dobrega. Dar pomaganja in ozdravljanja mu je bil položen že v zibelko. Vsepovsod, kamor je prišel, so se dogajale čudovite stvari, ki se jih z razumom ne da pojasniti. V javnost je stopil leta 1949. Po velikih ozdravitvah, ki so nastopile v Herfordu, ter potem, ko so o njem govorili v domovini in tujini, je po treh mesecih dobil prepoved ozdravljanja. Preganjali so ga ter ščuvali ljudi proti njemu, naprtili so mu veliki proces in ga hoteli kaznovati in obsoditi? Zakaj? Komu je storil kaj zlega? Nikomur, toda tisočim ljudem toliko Dobrega, česar ne bi mogli prejeti od nobenega drugega človeka. Nedolžnega so hoteli kaznovati! Nedolžnemu so preprečili delati to, kar mu je Bog zapovedal – pomagati ljudem! Bridko je moral prenašati to zlo v Parizu na Kliniki za obolele za rakom v ulici Rue de Henner! V bridkih bolečinah je notranje izgorel od Heilstrom, ki ga ni smel posredovati dalje. Zakon s strani ljudi mu je hotel to v Nemčiji prepovedati. Zaradi vseh laži in podtikanj je bil obtožen kot zločinec! Tiho in sam, nihče od prijateljev ni vedel za to, je prenašal vso to žalost človeštva. In ta boj ni bil zaman! Moralo se je tako zgoditi, drugače človeštvu ni bilo več moč pomagati."

V svoji knjigi Živim, da bi človeštvo lahko živelo dalje opisuje: "Pri uporabi besede 'žrtev' moramo biti ljudje zelo previdni. Toda, ko je Bruno Gröning umrl v Parizu, opisuje ta beseda resnico v vsej svoji teži."

Samo tako je bilo mogoče, da se je lahko uresničila njegova beseda, kar danes dokazujejo številna poročila o uspehu: "Ko ne bom več na Zemlji kot človek, torej, ko bom odložil svoje telo, bo človeštvo tako daleč, da bo lahko vsak sam pri sebi doživel pomoč in ozdravitev."