Otroštvo in mladost

Tepen, zasmehovan, nerazumljen - otrok, ki je drugačen kot vsi ostali

Beg iz trdosrčne okolice v naravo: »Tu sem doživel Boga«

Bruno Gröning se je rodil zakoncema Avgustu in Margarethe Gröning 30. maja 1906 v Gdansku-Oliva, kot četrti izmed sedmih otrok. Starši so že zgodaj opazili nenavadno lastnost sina, da so se mu sicer plahe živali, kot so zajci in srne, spontano približale in se mu brez strahu dovolile pobožati.

V dobi odraščanje mu je postajala okolica vse bolj tuja. Pripovedoval je, da je bil včasih doma tako tepen, da je bil ves moder. Dejal je, da ga udarci niso boleli, vendar pa se je počutil nerazumljenega.

Odrinjen zaradi trdosrčnosti okolice se je mali Bruno zatekel v naravo. Čutil je večjo pripadnost živalim, drevesom in grmičevju, kot marsikaterim ljudem. Pogosto je za več ur izginil v bližnji gozd.

»Tu sem doživel Boga. V vsakem grmičku, v vsakem drevesu, v vsaki živali, celo v kamnih. Vsepovsod sem lahko ure dolgo – občutka za čas pravzaprav ni bilo – stal in razmišljal in vsakokrat se mi je zdelo, kot da se je moje celotno notranje življenje razširilo v neskončnost.«

Nikoli ni sodeloval v divjih pretepih sovrstnikov. Tako je bil pogosto predmet zlobnega zasmehovanja in zaradi svoje drugačnosti tepen in kaznovan.

Dobrodošle ozdravitve pri ljudeh in živalih

Sčasoma je postajal razpoznaven tisti aspekt delovanja Bruna Gröninga, ki ga je kasneje postavil v središče pozornosti javnosti: V njegovi prisotnosti so ljudje in živali ozdraveli. Posebej med prvo svetovno vojno je pogosto obiskoval lazarete, kjer je bil dobrodošel. Ranjeni so se v njegovi bližini dobro počutili in mnogi so ozdraveli. Bolniki so pogosto prosili njegovo mamo, naj k njim pripelje malega Bruna. Otrokova sposobnost izceljevanja je bila v družini in krogu znancev lepo sprejeta.

Prizadevanje k samostojnosti

Bruno Gröning je v svojem življenjepisu napisal: »Že, ko sem bil majhen otrok, so se bolni ljudje v moji bližini osvobodili obremenitev. Tako otroke kot odrasle so moje besede, v primerih razburjanja ali prepirov, popolnoma pomirile. Že kot otrok sem prav tako ugotovil, da so se živali, ki so sicer veljale za plašne ali divje, do mene vedle dobrodušno in krotko. Moj odnos do staršev je bil zatorej nenavaden in napet. Že zgodaj sem si prizadeval k popolni samostojnosti in se tako želel osvoboditi okoliščin »nerazumevanja« svoje družine.«