Fenomen Gröning in znanost
Medicinska preiskava v Heidelbergu obljublja pisno izvedensko mnenje
V času Herforda so medicinski strokovni sodelavci časopisa Revue začeli preverjati Gröningove izcelitvene uspehe. Psiholog in zdravnik prof. dr. H.G. Fischer iz Marburga se je s posebno skupino dopisnikov odpeljal v Herford. Tam je imel razgovore z izceljenimi in presenečen je moral ugotoviti, da je bila Gröningova »metoda« dejansko uspešna. Zato se je odločil, da pomaga reviji Revue pri znanstveni razjasnitvi »fenomena Gröning«. Na univerzitetni kliniki v Heidelbergu naj bi raziskali »ozdravitveno metodo« »čudodelnega zdravnika«.
Bruno Gröning je pristal na Fischerjeve predloge, ker mu je pri ugodnem poteku obljubil pozitivno izvedensko mnenje. Gröning je upal, da je našel pot za svobodno delovanje.
Ozdravitve pred očmi zdravnikov – "Bruno Gröning ni šarlatan"
Preiskave so se začele 27. julija. Osebe, na katerih naj bi dokazal svoje znanje, so bile izbrane iz kroga bolnikov, ki so se v več kot 80.000 pisnih prošnjah obrnili nanj. Pridružilo se jim je tudi nekaj pacientov iz heidelberške klinike Ludolf-Krehl. Vse so skrbno pregledali in jim izdali natančne diagnoze. Po tem so prišli k Gröningu, ki je nanje deloval s "svojo metodo". Pri tem so bili ves čas navzoči zdravniki. Bili so priče temu, kako so bolezni deloma spontano izginile. Naknadne preiskave so izcelitve potrdile. Izceljeni so bili celo neozdravljivi primeri, kot na primer Bechterjeva bolezen.
V enem izmed izvedenskih mnenj, objavljenih v Revue, je prof. dr. Fischer izrecno izjavil, da Bruno Gröning ni šarlatan, temveč naravno nadarjen psihiater. S tem je poskušal s svojega vidika razložiti »fenomen Gröning«, kar pa zanj ni bilo ustrezno.
Gröning zavrača poslovne špekulacije
Dokončno izvedensko mnenje naj bi bilo izdano po ovrednotenju vseh rezultatov. Brunu Gröningu so zagotovili, da je pot za njegovo svobodno delovanje dokončno prosta. Medtem sta gospoda profesorja Fischer in von Weizsäcker (pod njegovim pokroviteljstvom je bilo celotno podjetje) predlagala Brunu Gröningu, da bi zgradili zdravilišča, v katerih bi deloval skupaj z zdravniki. A vodenje in izbiro pacientov sta si obdržala zase.
Komentar Bruna Gröninga: »Finančni pogoji, ki mi jih je postavil gospod profesor F. in vse ostalo, so bili kot takšni zame nesprejemljivi. Seveda smo se o tem veliko pogovarjali, tudi z gospodi, ki bi bili pripravljeni celotno delo financirati. Nisem se mogel strinjati s predlogi gospoda profesorja F. in sem jih zavrnil, saj prvič: niti pfeninga nisem imel in tako nisem mogel prevzeti nobenih finančnih obveznosti, ki jih kasneje ne bi mogel izpolniti in drugič: nikoli nisem nameraval iz celotnega projekta narediti posel. Zaradi tega so bile to zame nemogoče zahteve. Sicer pa sem želel delati le to, kar mi je bilo dano v mojem poslanstvu: pomagati tistim, ki iščejo pomoč ter zato biti na voljo tudi zdravnikom in psihoterapevtom, a nikoli iz vsega tega nisem nameraval delati posla.«
Izostanek izvedenskega mnenja in morebitni konflikt z zakonom
Odklonilna drža Bruna Gröninga je profesorje privedla do izgube zanimanja zanj. Obljubljeno izvedensko mnenje ni bilo nikoli izdano. Namesto, da bi mu omogočili svobodno delovanje, so mu metali le nova polena pod noge. V sklopu preiskav so bile njegove »izcelitvene metode« poimenovane z medicinskimi izrazi kot so »zdravljenje«, »pacient« itd. ter opredeljene kot medicinska dejavnost. Konflikt z Zakonom o zdravilstvu je bil na ta način programiran vnaprej.
