Bruno Gröning (1906‒1959)

Nenavadna oseba v družbeni polemiki

Bruno Gröning se je leta 1949 nenadoma pojavil v središču nemške javnosti. Tisk in drugi takratni mediji so o njem zavzeto poročali. Več mesecev se je dogajanje v mladi republiki vrtelo okrog »čudodelnega zdravnika«, kot so ga kmalu poimenovali. Posnet je bil film, ustanovljene so bile znanstvene preiskovalne komisije, ukvarjanje z njim pa je seglo vse do najvišjih ravni oblasti. Minister za socialne zadeve dežele Severno Porenje-Vestfalija je Bruna Gröninga preganjal zaradi kršitve Zakona o zdravilstvu, bavarski ministrski predsednik pa je izjavil, da se takšnih »izjemnih oseb«, kot je Gröning, ne bi smelo ovirati zaradi predpisov. Bavarski notranji minister je označil Gröningovo delovanje kot »nekoristoljubno delovanje iz ljubezni«.

Primer Bruna Gröninga je bil predmet burne in polemične razprave pri vseh slojih prebivalstva. Duhovno ozračje je bilo čustveno nabito. Duhovniki, zdravniki, novinarji, pravniki, politiki in psihologi ‒ vsi so govorili o Brunu Gröningu. Njegove čudežne ozdravitve so bile za nekatere milost višje sile, za druge šarlatanstvo.Toda resničnost ozdravitev je bila dokazljiva z medicinskimi izvidi.

Zanimanje svetovne javnosti za preprostega delavca

Bruno Gröning, rojen 1906 v Gdansku, je po drugi svetovni vojni kot pregnanec emigriral v Zahodno Nemčijo. Bil je preprost delavec. Preživljal se je z različnimi deli, med drugim kot tesar, delavec v tovarni in pristanišču. Naenkrat se je znašel v središču pozornosti javnosti. Novica o čudežnih ozdravitvah se je razširila po vsem svetu. Bolniki in prošnje za pomoč so prihajali od vsepovsod. Na desettisoče iskalcev pomoči je prihajalo v kraje, kjer je deloval. Napovedovala se je revolucija v medicini.

V primežu prepovedi, sodnih postopkov in pohlepnih sodelavcev

Vendar tukaj so bili tudi nasprotniki. Napeli so vse sile, da bi preprečili delovanje Bruna Gröninga. Sledile so prepovedi delovanja, naprtili so mu sodne procese. Vsa prizadevanja, da bi uredili njegovo delovanje, so se izjalovila. Po eni strani zaradi nasprotovanja pristojnih organov in po drugi strani zaradi nemoči ali pohlepa njegovih sodelavcev. Ko je Bruno Gröning leta 1959 umrl v Parizu, je bil zadnji sodni proces še v polnem teku. Postopek je bil ustavljen, pravnomočna sodba pa ni bila nikoli izrečena. Toda številna vprašanja so ostala brez odgovora.