Nadaljevanje velikega sodnega procesa
Pritožbena obravnava in revizija
Neugodna izhodiščna pozicija Gröninga
Na prizivni oz. pritožbeni obravnavi januarja 1958, je Brunu Gröningu škodovalo dejstvo, da pritožbe ni vložil on sam, temveč jo je vložilo državno tožilstvo. Vendar mu ni škodovala le ta malomarnost njegovega takratnega odvetnika, temveč je pripravo na obravnavo oviralo tudi njegovo omahovanje pri izročitvi pisnega gradiva Gröningovemu novemu pravnemu zastopniku.
Kot dodatna slabost se je pokazal tudi nastop prič nasprotne strani, ki je bil v primerjavi s prvo obravnavo precej bolj prepričljiv. Videti je bilo, da so se zedinili v točki "prepoved obiska zdravnika".
Zapor in denarna kazen – pogojno, "sramota", brez pojasnila glede vprašanja ozdravljanja
Sodba se je tokrat glasila: osem mesecev zapora zaradi uboja iz malomarnosti in 5000.- nemških mark denarne kazni zaradi kršitve zakona o zdravilstvu. Obsodba je bila izrečena pogojno.
Anny Freiin Ebner von Eschenbach, ki je bila prisotna tako na prvi kot tudi na drugi obravnavi, je sodbo označila kot "sramoto za Nemčijo".
Bruno Gröning je pojasnil, da je kaznovan za to, ker dela Dobro. Potožil je, da se med celotnim procesom nihče ni zanimal za to, kako pride do ozdravitve, nit njegovi lastni odvetniki. Če bi to vprašanje obravnavali, bi se izkazalo, da njegovo delovanje nima ničesar skupnega z zdravniškim načinom zdravljenja. Proces bi se moral ustaviti. Vendar pojasnitev tega vprašanja pri sodišču ni zanimala nikogar. O Gröningu so imeli izdelano svoje mnenje, ki ga niso bili pripravljeni spremeniti.
Zahtevek za revizijo malo pred smrtjo
Toda tudi to ni bilo konec procesa. Tokrat je revizijo zahteval Bruno Gröning. Višje državno sodišče v Münchnu je razpisalo termin obravnave za 22. januar 1959. Vendar do tega ni več prišlo, ker je Bruno Gröning v istem mesecu umrl.
