Bruno Gröning - Njegova beseda prežene bolezen

Das Neue Blatt, 9.5.1957

Poročilo dr. Horsta Manna

Najprej je potrebno jasno poudariti: ne gre nam za osebo Bruna Gröninga. Das Neue Blatt se ne želi pridružiti tistim, ki ga zanesenjaško slavijo kot zdravilca ali zaničujejo kot šarlatana. Naša naloga je bila: raziskati ozdravitve Bruna Gröninga – kritično in nepodkupljivo, vodeno le z odkritimi prizadevanji, da se pride resnici do dna. Namreč vsi trpeči ljudje imajo pravico izvedeti resnico.

Das Neue Blatt odpira s tem razburljivo poglavje naše neposredne sedanjosti. Kajti tu so dejstva:

1. Že več kot deset let dosega Bruno Gröning dokazljive ozdravitve. Njihovega števila se ne da oceniti. Gredo v tisoče.
2. Ta mož je bil zaradi svoje metode večkrat na sodišču. Morali so ga oprostiti. Z zaupanjem se tudi sedaj podaja v nov, zelo sporen proces.
3. Povsod v Nemčiji obstajajo Gröningova združenja. Njihovi člani so polni spoštovanja do moža, ki jim je dal ne le ozdravitev, temveč tudi duševno podporo.

Das Neue Blatt je govoril s temi ljudmi. Kritično smo raziskali te ozdravitvene uspehe. Vprašali smo zdravnike in znanstvenike in govorili smo s samim Brunom Gröningom. Prostovoljno nam je dal na razpolago gradivo, ki do sedaj ni bilo dostopno nikomur.

Bilo je 27. novembra 1953 v mali vasici Ostenfeld, 14 kilometrov vzhodno od Husuma: nad ravnino okrog vaške gostilne je ležala pritiskajoča napetost. Kot železne spone je stiskala srca ljudi, ki so se stiskali na klopeh in v vrstah stolov. Bilo jih je sto, morda celo stopetdeset.

Prišli so iz Ostenfelda in bližnjih vasi med Rendsburgom in Schleswigom, Husumom in Kappeln. Hitro se je razširila vest: Bruno Gröning je tu! Spet bo ozdravil bolnike! Morda lahko pomaga tudi meni ali očetu s putiko ali otroku, ki je bil tako slaboten in nad katerim je zdravnik le še skomignil z rameni. To so bile misli ljudi, ki so se danes zvečer znašli tu.

Motna svetloba si je prizadevala prodreti v prostor. Padala je na obraze polne pričakovanja in vere. Vendar se je tudi lomila v očeh skeptikov in radovednežev. Ti niso pričakovali ničesar posebnega. Želeli so biti poleg, da bi lahko kasneje sodelovali v pogovorih v teh dolgih zimskih večerih leta 1954. Tako malo se je vendar dogajalo tu na vasi. Pogovori so se vedno znova vrteli okrog enakih tem: vreme, žetev, živina in – bolezen. Ja, in zbolel je lahko konec koncev vsak – morda Gröning pokaže izhod...

Mrmrajoči glasovi so se dvigali proti stropu prenapolnjenega prostora in razkrivali dimno tančico. Nekateri so krčevito stiskali dlani, kot bi molili. Drugi so stresali šale, da bi se otresli notranje napetosti. Spet drugi so skrbeli za svoje bolne svojce.

Samo v zadnji vrsti stolov je bilo zelo tiho. Sem so prinesli težko obolelega, ki je trpel tako hude bolečine, da ni mogel niti sedeti. Na tla so mu položili odejo in ga namestili. Ljudje so ga poznali. Bil je kmet Thies Paasch iz Norbya. Poznali so njegovo grozljivo usodo, bolečine, ki so ga mučile in včasih za tedne položile v posteljo.

Nenadoma je mrmranje potihnilo. Bruno Gröning je stopil v prostor. S svojimi 170 cm telesne višine je deloval majhen, skoraj drobcen, ko se je s hitrimi koraki povzpel na oder. Njegova obleka je bila takšna, kot jo poznamo z mnogih fotografij. Vpadljiva je bila le glava z bujnimi valovitimi lasmi in velike sijoče oči, ki so žarele iz ozkega bledega obraza.

In nato je bilo vse drugače, kot so pričakovali tisti, ki so prišli iz radovednosti ali želje po senzaciji. "Moji dragi prijatelji!" je Gröning nagovoril zbrane. Ta glas je bil mehak in melodičen, brez dramatike in patosa. Ta glas ni omenjal ozdravitev, čudežev, ki jih je njegov lastnik izvajal. Ta glas ga ni hvalil niti slavil kot mesijo, kot ponovno vstalega, ki bi obupanim prinesel rešitev. Gröning je govoril o veri in njeni moči. S preprostimi besedami, ki jih je vsak razumel, sprejel in predelal. Govoril je slikovito in uporabljal primerjave, vendar ni slikal gradov v oblakih.

Gröning je govoril slabo uro. Nihče ni gledal na uro, vsak se je čutil nagovorjenega. Nato se je obrnil k posameznim poslušalcem. "Ali ste kaj čutili?", je vprašal. Nekateri odgovori so prišli tiho, obotavljaje, drugi veselo in pritrjujoče. Nekateri so v rokah krčevito stiskali kroglice iz staniola, ki so jih pred tem delili in poročali o nenavadnem občutku toplote. Drugi so pripovedovali o trepetanju ali bolečih sunkih. Spet drugi so le zmigovali z glavo in odkimavali.

Nekateri so želeli pripovedovati svojo zgodbo o bolezni. Vendar mož v temni svileni srajci in z velikim vozlom na kravati ni bil vedno pozoren poslušalec. Včasih jih je skoraj ostro prekinil: "Jaz ne zdravim bolezni! Bolezen je nered. Pridite v red s samim seboj in z Bogom, in zgodila se bo ozdravitev. Govorimo vendar o čem dobrem. Počutite se dobro v našem krogu!"

Takšnega sem srečal kmeta Thiesa Paascha v Norbyu pri Rendsburgu: zdravega in polnega delovnega elana. "Za to se moram zahvaliti Brunu Gröningu!" je dejal.

Bruno Gröning je šel od mize do mize, od stola do stola. Nato se je obrnil stran. Klic iz zadnje vrste je zaustavil njegov korak. "Gospod Gröning, nekoga ste pozabili!" Bil je župan in predstavnik oblasti občine Owschlag, ki je v tem trenutku vstal in pokazal na Thiesa Paascha, ki je ležal na tleh.

Gröning je stopil do bolnega, se sklonil k njemu in mu postavil vprašanje, ki je bilo namenjeno tudi drugim poslušalcem: "Ali ste med zasedanjem kaj čutili?" Mož, ki so ga bolečine potisnile na tla, je prikimal. "Ja", je nato rekel. "Naenkrat mi je postalo zelo vroče. Samo leva noga je ostala do polovice hladna. In nato je začelo gomazeti v desni roki." Gröning je prikimal. Nič več. Nobene kretnje, nobene tolažbe, nobenega nasveta. S hitrimi koraki je prečkal dvorano.

Nekdo od poslušalcev je zaklical: "Gospodu Gröningu se zahvalimo tako, da vstanemo s svojih prostorov!" Zaškripale so noge stolov in miz. Nato se je zgodilo nekaj neverjetnega. Thies Paasch se je dvignil. Vstal je, kot vsi ostali zdravi. Njegov obraz je bil naenkrat sproščen. Z obema rokama je zavrnil pomoč soseda. Želel je sam uspeti. In uspel je, brez truda in napora – brez bolečin.

Stal je vzravnano in gledal smehljajoče, skoraj zmagoslavno v ganjene obraze ljudi, ki so ga obkrožali. In nato je sigurnih korakov stopil do točilnega pulta. "Vinjak, gospod krčmar" , je naročil. Skoraj kričal je, z glasom, ki je bil prežet z vzhičenjem, upanjem, zmagoslavjem: "Vinjak, gospod krčmar!"

Norby, den 18. aprila 1957

Pred menoj leži mapa z zahvalnimi pismi Brunu Gröningu. Vsebuje 58 poročil o boleznih ljudi, ki vidijo v tem možu svojega izceljitelja in rešitelja od težkega trpljenja. Prihajajo iz majhnega področja Ostenfeld in iz bližnjih krajev. Poročila zajemajo obdobje od zime 1953 do pomladi 1954. Napisali so jih kmetje, gospodinje, poklicni vozniki, zidarski mojstri in drugi obrtniki. Pripovedujejo tudi o čudovitih ozdravitvah otrok.

Moj razum noče verjeti, kar oči berejo. Je preprosto neverjetno. Ljudje naštevajo svoje obremenitve od srčnih in obolenj krvožilnega sistema, revme, krčnih žil, odprtih ran, glavobolov, kožnih izpuščajev, tromboze, vnetij kolka, debelosti, ohromelosti, trde kože, okvare medvretenčnih ploščic, težav z žolčem in tuberkuloze. Srhljiva lestvica bolezni – katere naj bi bile vse ozdravljene s strani Bruna Gröninga.

Obstanem. V oči mi pade ime Thies Paasch, mož, ki je pred skoraj tremi leti po predavanju Bruna Gröninga nenadoma vstal in se počutil ozdravljenega. Berem: "Od leta 1944, torej celih deset let, sem trpel hude bolečine, ki so bile nevrološkega in revmatičnega izvora, ter sem si jih nakopal med vojno v vzhodni Prusiji. Več zdravnikov, zdravilcev in terapij s čajem mi jih je uspelo le omiliti in ne odpraviti. Preteklo jesen so bile bolečine tako hude, da se nisem mogel več premikati. Zdravnik je ugotovil okvaro medvretenčnih ploščic in vnetje išijasa. Potem, ko sem ležal štiri tedne, ne da bi občutil izboljšanje, sem se odločil, da se 27. novembra odpeljem v Ostenfeld, kamor je takrat prišel gospod Gröning. Ker nisem mogel niti hoditi niti sedeti, sem preležal dve uri na tleh. Ko je gospod Gröning stopil v prostor, sem takoj začutil olajšanje. In ko je gospod Gröning končal svoj pogovor s skoraj 200 glavo množico ljudi, sem lahko sam vstal in brez palice zapustil dvorano. Kot po čudežu sem sedaj zdrav in lahko opravljam svoje delo. Prisrčna hvala gospodu Gröningu, da sem preko njega prejel svoje popolno zdravje. Thies Paasch, Norby"

Kaj je postalo iz tega moža? Ali je spontana ozdravitev ostala trajna? Ali gre res za čudežno ozdravitev, ali pa je trenutna moč, nenadna vera, ki jo je izžareval Bruno Gröning, zaprla izvor bolečine, ki je nato ponovno izbruhnila morda še v močnejši obliki?

Le nekaj ur kasneje mu sedim nasproti v izbi njegove kmetije v Norbyu. Svež, vesel možak, ki bi lahko štel tako 40 kot 50 let. Pravkar se je z vlakom in kolesom vrnil iz Husuma, kjer je končal šolo za voznike.

Odkritosrčno pripoveduje. In že njegove prve izjave mi prihranijo vprašanje, ali je ozdravitev trajna. "Gospodu Gröningu sem iz vsega srca hvaležen. Njemu se lahko zahvalim, da danes spet z veseljem delam in da sem zdrav."

Thies Paasch ima vse razloge za to. Ko ponovno opisuje čas svojega trpljenja, mi postane jasna vsa teža njegove bolezni. Potem, ko se je med vojno prvič zlomil, je poskusil vse. Vendar se je revmatizem dalje krepil. Prišlo je do deformacije hrbtenice. Zdravniki so lahko bolečine le lajšali z injekcijami.

"Takrat nisem več videl izhoda" , je dejal Thies Paasch. "Doživel sem preveč porazov. Ko se je potem pojavilo ime Gröning, sem vedel in čutil: samo on me lahko reši! Verjel sem v to, ko so me nesli v avto, ki me je peljal v Ostenfeld in sem tajil bolečine."

"Ali ste bili medtem spet pri zdravniku?", sem vprašal zagorelega kmeta, ki je lahko spet s polno močjo opravljal svoje zagotovo vse prej kot lahko delo. Thies Paasch se smeji: "Zakaj naj bi to storil?", pride njegovo proti vprašanje "Počutim se vendar zdravega, popolnoma zdravega!"

Kljub temu sem kasneje vprašal nekega zdravnika, ki ga je dalj časa zdravil z injekcijami. "Res je", je dejal. "Gospod Paasch je bil bolan. Med drugim je imel vnetje živca. Za ozdravitev je potreboval močan impulz. Tega mu je dal Gröning."

Prebudila se je moja radovednost. Je bil ta primer osamljen, posamičen uspeh? Poiskal sem druge paciente – in doživel nova presenečenja. O tem bom poročal naslednji teden.