Revolucija v Medicini?

Revue, 14.8.1949: pojasnitev odločilnega vprašanja

Herfordskemu čudodelniku Brunu Gröningu, ki je po njihovih navedbah maja in junija 1949 ozdravil na tisoče brezupno bolnih ljudi, je bilo onemogočeno njegovo nadaljnje delovanje zaradi nestrpnosti zdravnikov in oblasti v Severni Nemčiji. 3.maja 1949 je bilo Gröningu prepovedano nadaljnje izvajanje njegove zdravilske dejavnosti. Od 29. junija se je Gröning umaknil iz javnosti. Vendar Bruno Gröning ni izginil, niti ne ostaja nepojasnjeno vprašanje glede njegove čudovite ozdravitvene moči. Kajti Revue je Gröningu odprla pot na veliko medicinsko kliniko, na kateri lahko dokaže svojo ozdravitveno moč pred kritičnimi, vendar objektivnimi zdravniki. Revue je dala Gröningu s tem možnost, da pred modernimi znanstveniki dokaže: jaz ozdravljam neozdravljivo. Revue začenja danes z objavo rezultatov 150-ih nespornih eksperimentov. Preberite, kaj poročata naša dopisnika Bongartz in Laux pod strokovnim vodstvom psihologa in zdravnika prof. dr. Fischerja.

NAČRT REVIJE REVUE

Revue začenja danes z objavo, katere tematika daleč presega čisto novinarsko področje. V njenem središču je preprost mož, ki je v le nekaj mesecih postal prava znamenitost, Bruno Gröning, ki je v Herfordu in drugih mestih na čudovit a skrivnosten način ozdravil ali izboljšal stanje tisočih bolnikov, ki so veljali za neozdravljive. Noben politik, noben gospodarstvenik, noben umetnik ni v povojnem obdobju tako zaposlil množic, kot je to storil Bruno Gröning. Njegov sloves in senzacionalna poročila v tisku, ki so se gibala od hvale, skepse in arogantnega zavračanja, so se dotaknila tudi drugih držav celo Anglije in Amerike. Posmehljivo zaničevanje se je napajalo s senzacijami, nepreverjenimi govoricami in nasprotujočimi si pripovedovanji. Skoraj povsod je manjkala potrebna resnost, odgovornost, objektivnost in znanje glede pomena problema, ki se je z Brunom Gröningom čez noč prenesel iz ozkega področja medicinskih strokovnih diskusij v javnost.

Medicinski strokovni sodelavci Revue so se v drugi zadevi že dalj časa ukvarjali z vprašanjem duševnih vzrokov za večino bolezni in s študijem razvoja tozadevnih raziskav v deželah izven Nemčije, ki pa so v Nemčiji pogosto zanemarjene. V primeru Gröning ni šlo le za osebo čudodelnega zdravnika, temveč tudi za pomembno vprašanje psihičnih, torej duševnih vzrokov bolezni in upoštevanje teh razlogov v psihoterapevtskem zdravljenju pacientov. Gröning naj bi bil fenomen na področju duševnega zdravljenja bolnikov. Ko je dobivala kampanja v Severni Nemčiji okrog Gröninga, pred katerim se je v nekaterih dneh zbralo v kraju, kjer je deloval tudi do šest tisoč ljudi, vedno bolj kaotične oblike, je Revue sprejela odločitev, ki je dokaj nenavadna za revijo.

Nasprotje med neštetimi privrženci in maloštevilnimi, vendar vplivnimi nasprotniki Gröninga je postajalo nevzdržno. Zdravniška komisija in oblasti v Herfordu so Gröningu izdale prepoved ozdravljanja. V Herfordu, Hamburgu in mnogih drugih mestih pa je čakalo na tisoče bolnih še naprej na pomoč čudodelnega moža. Uradniških instanc se je na koncu polastila velika zbeganost v zvezi s fenomenom Gröning, tako da je bilo za ta fenomen pričakovati nesrečen konec. Bi bil lahko Gröning uničen med močjo nasprotnikov in močjo vernikov? Bi lahko preprost, intelektualno nemočen, toda s prepričanjem o svojem poslanstvu in resnično pripravljenostjo za pomoč izpolnjen človek Gröning propadel zaradi "pokroviteljev", ki so se ga prijeli in želeli kovati dobiček na račun njegove ozdravitvene moči ter so nasprotnikom razkrivali številne šibke točke? Ali bi lahko medicinski ali drug znanstveni inštitut v Nemčiji pokazal pripravljenost, za kar je danes v ZDA pripravljena vsaka večja klinika, namreč dati Brunu Gröningu iz odkrite raziskovalne težnje možnosti, da se klinično preveri njegove sposobnosti? Po brezplodnih razpravah se je konec junija pojavila bojazen, da bo Gröning uničen. Za milijone trpečih je ostalo neodgovorjeno vprašanje, ali bi mu morala biti priznana čudovita sposobnost ozdravljanja oziroma bi moralo biti preverjeno, če gre pri njegovih sposobnostih za napako, oziroma če predstavljajo šarlatanstvo.

V tem trenutku se je odločila Revue, da pošlje v severno Nemčijo poseben odbor dopisnikov, sestavljen iz Helmuta Lauxa, Heinza Bongartza in znanstvenika, psihologa in zdravnika iz Marburga prof.dr. H.G. Fischerja. Odbor naj bi poiskal Gröninga, čigar sledi so se pričel izgubljati. Z natančno raziskavo večjega števila primerov, ki jih je ozdravil Gröning, naj bi se prepričali o uspešnosti oziroma neuspešnosti njegovih ozdravitev. V primeru pozitivnega izida te predhodne raziskave naj bi si odbor Revue sam ustvaril sliko glede razmer okrog Gröninga in osebe same. Glede na rezultat teh preiskav je imel odbor nalogo in sredstva, da loči Gröninga od možnih neugodnih vplivov njegove okolice in mu utre pot iz zadušljivega kaosa, ki je vladal med verniki, zdravniki in birokratskimi instancami. Potem, ko bi pridobili njegovo privoljenje, naj bi Gröning dobil zatočišče v neznanem, odmaknjenem kraju. Istočasno je odbor Revue izvedel priprave, da bi v primeru ugodnega izida predhodnih preiskav pridobili pripravljenost za sodelovanje s strani ene vodilnih nemških univerzitetnih klinik. Ta naj bi dala Gröningu možnost, da pred krogom znanstvenikov dokaže svoje sposobnosti. V primeru uspeha bi se mu s tem utrla pot za nadaljnje delovanje. V primeru neuspeha naj bi jasno, neizpodbitno poročilo seznanilo javnost o negativnem rezultatu. To je bil načrt revije Revue.

Njegovo uresničevanje se je začelo 28. junija 1949. Prineslo je težave, avanturo in presenečenja. Toda načrt je uspel, ne da bi javnost – zaradi interesa v zadevi – do danes smela o tem kaj izvedeti. Zanjo je Gröning 29.junija 1949 ob 23.45 uri v Hamburgu izginil. Vendar danes pričenja Revue s prispelim poročilo dopisnikov in vodilnih zdravnikov o predzgodbi in zgodbi tega največjega in najbolj osupljivega medicinskega eksperimenta, ki je bil kadarkoli omogočen s pomočjo neke revije.

Bruno Gröning: fenomen psihoanalitika

Od Helmuta Lauxa in Heinza Bongartza pod strokovnim vodstvom psihologa profesorja Fischerja

Po sledeh Bruna Gröninga

Naravnanost zdravnikov

Dne 29. junija, točno na dan, v katerem je Gröning v Hamburgu nenadoma brez sledi izginil, smo se odpeljali iz Frankfurta. Mi novinarji smo bili seveda radovedni, profesor Fischer je bil zadržan, čeprav tudi on ni mogel povsem skriti svoje radovednosti. Vendar je bil odločen, da se bo primera Gröning lotil sistematično in si le počasi in vestno ustvaril sodbo. Naše sodelovanje s profesorjem Fischerjem je bilo od prvega dne dalje odlično. Končal je običajno medicinsko šolo. Kot šolski medicinec je bil sposoben oceniti bolniške izvide, njihovo poslabšanje ali ozdravitev. Sicer je bil psiholog in je prakticiral s pomočjo psihoanalize (raziskavo duše) in psihoterapije (zdravljenje duše). Gröningova metoda bi morala spadati na področje psihoterapije, v kolikor bi se izkazala kot učinkovita. Razen, če bi Gröning razpolagal z drugimi močmi, ki so tudi za psihoterapijo do danes nepoznane.

Razgovor psihologa profesorja dr. Fischerja (desno) po nalogu REVUE z Gröningom glede priprav na preizkus na kliniki.

Zvečer 29.junija smo prispeli v Bielefeld in zaradi slučajnega prejšnjega poznanstva profesorja Fischerja nas je pot najprej vodila do srečanja z vodjem sanatorija v Bethelu, profesorja Schorscha. Profesor Schorsch je imel pomembno vlogo v zdravniški komisiji, ki je s svojo odločitvijo pripomogla k prepovedi ozdravljanja za Bruna Gröninga. Nas tiskovnih predstavnikov najprej sploh ni želel videti, sprejel je le profesorja Fischerja in ga seznanil z vtisom, ki ga je dobil o Gröningu: "Gre za povsem primitivnega človeka, predvsem človeka brez 'karizme'." Za tiste, ki te besede ne poznajo, moramo dodati, da znanstveniki pod tem razumejo zavest o lastnem poslanstvu. Schorsch je menil, da je religiozna zavest o poslanstvu, o katerem je Gröning pogosto govoril v Herfordu in tudi v drugih krajih, čisti teater, da deluje bolj iz egoizma in lastne prevzetnosti. Schorsch nam je kot dokaz za svoje besede pokazal grafološko izvedensko mnenje, ki je potrjevalo enako ugotovitev. Profesor Fischer je vzel njegovo mnenje na znanje. Profesor Schorsch pravzaprav ni dajal vtisa zavestne pristranskosti. Izgledal je nekako nezainteresiran. Bil je okrogel in dobrodušen in deloval je tako, kot da o primeru Gröning najraje ne bi več ničesar slišal. Najbrž se ni želel vznemirjati in ni hotel imeti kakršnihkoli težav. Menil je, naj se ne opiramo na njegovo mnenje, temveč se sami poglobimo v primer.

Profesor dr. Wolf, primarij mestne bolnišnice v Bielefeldu, je bil bolj odprt. Tudi on je bil podobno kot mi mnenja, da je potrebno primer Gröning preveriti brez predsodkov. Vendar je opozoril na to, da je bilo Gröningu ponujeno, da lahko v klinikah dokaže svoje sposobnosti. Kaj naj si misli o tem, da je Gröning to ponudbo zavrnil. Ali se lahko šteje zdravnikom za zlo, če zelo skeptično preganjajo moža, ki se je uprl temu, da bi pred njimi pokazal svoje sposobnosti?

Zakaj, tako smo se seveda vprašali tudi mi, se je Gröning izognil takemu kliničnemu opazovanju in oceni svojih metod ozdravljanja? Ali je imel Gröning razlog, da je podvomil v objektivnost profesorja Wolfsa? Ko je profesor Fischer nekaj tednov kasneje organiziral, da bi Gröning prakticiral pred zdravniki Bielefeldske mestne bolnišnice, je moral žal doživeti, da je tudi tam prevladoval namen, namreč Gröninga ob navidezni podpori uničiti, s tem, da bi ga uporabili v primerih, ki jim nihče ni mogel več pomagati, niti Gröning. Profesor Fischer je moral tako opustiti načrt, da bi Gröningove metode ocenili s strani Bielefeldskih zdravnikov.

Poleg tega je bilo rečeno, da je uradni zdravnik iz Detmolda dr. Dyer izjavil proti Gröningu, da lahko prinese še toliko dokazov o svoji zdravilski sposobnosti, kljub temu se ga bo pri njegovem delu oviralo! Profesor Fischer je zato to telefonsko preveril iz Herforda pri dr. Dyesu in dr. Dyes svoje izjave ni zanikal. Nanj je Gröning naredil slab vtis. Dr. Dyes je bil poln zdravniškega napuha in s svojo lastno držo nadvse zadovoljen.

Gröning je na ta način moral izgubiti vsakršno zaupanje v objektivno naravnanost zdravnikov, tako da mu ni mogoče zameriti, da ni sprejel ponudb za eksperimente v bolnišnicah. Prvobitni instinkt tega izvorno preprostega človeka je zaznal nepoštene namene, ki so prežali nanj.