Poplava kroničnih bolezni, ki so duševno pogojene

30. junija smo začeli najprej v Severnem Porenju-Vestfaliji, nato pa vse do območja Hamburga s preiskavo pacientov, ki jih je zdravil Gröning in po njihovih izjavah tudi ozdravil. To je bilo lažje rečeno kot storjeno.

Pacienti, ki jih je zdravil Gröning so se vrnili v svoje domače kraje. Nihče ni shranil njihovih imen in naslovov. Gröning je ozdravljal v pravem pomenu besede kot potujoči zdravilec in razen pripovedi, časopisnih člankov, trditev in govoric ni bilo tudi na strani njegovih privržencev nobenega natančnega gradiva o njegovi dejavnosti. Najbrž bi morali premagati ogromne težave, če se ne bi po čistem slučaju v Bielefeldu srečali z moškim, ki je že pred nami poskušal oblikovati nekakšen pregled dejanskih Gröningovih uspehov.

Ta mož z imenom Lanzenrath je bil območni direktor neke bolniške blagajne, pameten, stvaren in širokih nazorov. Uspelo mu je prodreti vse do "privržencev", ki so se – najsi so to bili verniki ali špekulanti, tega takrat še nismo mogli ugotoviti – zbrali okrog Gröninga in so po njegovem odhodu v Hamburg deloma ostali v Hülsmannovi hiši, kjer je Gröning deloval. Enako je bil prepričan o Gröningovi sposobnosti delovanja in ozdravitve številnih bolezni, kot tudi o njegovi osebni skromnosti. Vendar se je bal, da bi "privrženci" lahko dobre Gröningove lastnosti usmerili na napačne poti. Lanzenrath sam je bil sprva do nas sumničav. Toda tudi tu je bil profesor Fischer tisti, ki je naši skupini odprl vrata in spodbudil Lanzenratha k temu, da nam je pomagal dalje in nam je imenoval primere, ki jih je poznal sam in zaključki njihovih preiskav bi lahko pomenili, da je fenomen Gröning resničen. Zelo zanimivi so bili motivi, ki so Lanzenratha vodili v Gröningovo bližino. Tudi njega je vodila k Gröningu bolezen, bolečine v ledvicah. Od tistega trenutka dalje – medtem sta minila dva meseca – je bil brez bolečin. Istočasno ga je usoda bolniških blagajn privedla do tega, da je iskal povezavo z Gröningom. Pripovedoval nam je, da nemškim zdravniškim blagajnam grozi finančni zlom, ker se soočajo s pravo poplavo kroničnih bolezni, ki se jih enostavno ne da ozdraviti. S tem je seveda potrdil dejstvo, kar je psihoterapevtom, ki pozorno spremljajo dogajanje v tem času, že znano. Druga svetovna vojna je s svojimi pretresi zapustila za seboj pravo poplavo bolezni, ki imajo v večini primerov duševne vzroke vendar se izrazijo organsko, od številnih želodčnih in revmatičnih obolenj vse do izrazitih nervoz ali ohromljenosti. Psihologi so za ta obolenja iznašli izraz tako imenovane psihosomatske bolezni. Po denarni reformi se je dalo ugotoviti statistični porast števila bolezni, ki se prej niso nikoli pojavljale v tolikšnem obsegu in za katere bi le težko našli organske vzroke. Lanzenrath je v resnici upal, da bo našel pri Gröningu metodo zdravljenja, ki bi morda nekoč lahko služila razbremenitvi preobremenjenih blagajn. Lanzenrath je natančno spremljal večje število zdravljenj in ozdravitev. Najprej nas je seznanil s približno 20 primeri, pri katerih smo v obdobju enega tedna s skrbnimi analizami in raziskavami in, v kolikor je bilo mogoče, z razgovori s pristojnimi hišnimi zdravniki, ki so za nas poskušali pojasniti odločilno vprašanje: Ali Gröning lahko pomaga?

8. julija smo pregledali rezultate teh 20-ih preiskav. Med 20-imi primeri je bilo 7 takih, ki so bila zanimiva ter tu in tam celo nekako skrivnostna, vendar niso dala jasne slike za ali proti Gröningu. Ker smo se najprej najbolj ukvarjali s temi 7 primeri, smo bili tretji dan preiskav že na tem, da obupamo. Vsaj za nas laike je to veljalo.

Stanovanjski urad

Tu je bil primer Klüglich iz Bielefelda. Klüglichu, malemu uradniku, so med vojno prestrelili ledvico. Poškodovana ledvica je delovala le še omejeno. Po vojni je prišlo do močnega vnetja na drugi ledvici, ki je tako napredovalo, da so zdravniki pomislili na operacijo. Predloženi so nam bili rentgenski posnetki in drugi izvidi. Pred binkoštmi se je Klüglich preko Lanzenratha s pismom obrnil na Gröninga. Ta ga je najprej "zdravil na daljavo" in prosil Klüglicha, naj natančno opazuje, kaj se bo v naslednjih dneh dogajalo v njegovem telesu. Klüglich je ugotovil povečano dejavnost ledvic, izrazito temnejšo barvo urina in nato olajšanje, ki se je stopnjevalo.

Tudi zdravnik, ki ga je zdravil je ugotovil izboljšanje. Gröning je na koncu Klüglicha osebno obiskal in izboljšanje se je obdržalo. Klüglich je zapustil posteljo in začel s sprehodi. Toda v trenutku našega obiska in ko ga je profesor Fischer preiskal, se je njegovo stanje spet poslabšalo. Profesor je kmalu izvedel, da je Klüglich zaradi svoje bolezni dobil od stanovanjskega urada dodatno sobo. Zaradi novic o njegovi "ozdravitvi", ki so se hitro razširile, bi mu morali pod temi pogoji sobo spet odvzeti. Istega dne se je začelo poslabšanje njegovega stanja. Očitno ni šlo za simulacijo, temveč za resnično poslabšanje, ki pa je imelo nedvomno duševni vzrok, namreč strah pred izgubo sobe in miselno povezavo med boleznijo in posedovanjem sobe. Seveda je bilo nesmiselno govoriti o ozdravitvi. Šolska medicina se je lahko v tem primeru sklicevala na to, da je Gröningu uspelo zgolj to, da je bolnika potegnil iz neke globoke letargije in s tem prehodno povečal njegovo odpornost. S tem je sicer priznala neposredno povezavo med duševnim zdravljenjem in telesno odpornostjo pri bolezni, ter imela prav, če je to tezo ozdravitve zavrnila. Odprto je seveda ostalo vprašanje, kaj bi Gröning dosegel v primeru nadaljevanja svojega delovanja.

Sedela je na blagajni svoje trgovine

Drugi primer je bil primer gospe W., prav tako iz Bielefelda. Bila je vdova in lastnica trgovine s kolesi. S fotelja v kuhinji, ki je bila za njeno trgovino, je obvladovala trgovino in družino. Že 15 let je dokazljivo trpela zaradi težav s hojo in vodeničnim otekanjem nog. Delovanje srca in ledvic je bilo normalno. Kazali so se znaki sklepne revme. Gröning je sedel kakšne pol ure naproti nje in ji napovedal skorajšnje izboljšanje. Od tedaj je lahko spet šla preko dvorišča in se je počutila zelo dobro. Profesor je ugotovil le neznatne edeme. Preiskava s strani zdravnice, ki jo je zdravila je potrdila ugotovitev občutnega zmanjšanja oteklin, odkar je Gröning obiskal gospo W. V zadnjem času so se težave spet začete krepiti. Ali je tudi tu prinesla prehodno izboljšanje psihična spodbuda in poživitev, kar sicer spet kaže na tesno povezavo med duševnim stanjem in boleznijo, vendar je bilo to za nas premajhen dokaz? Razen, če bi si tudi tu lahko obetali preko nadaljevanja zdravljenja s strani Gröninga doseči napredujoč in dokončen uspeh. Zanimiva je bila ugotovitev, da je gospa W. že dolga leta sedela na svoji blagajni iz trgovine in sicer zaradi preganjavice, da jo mora neprestano varovati, zaradi česar je morda prišlo do poslabšanja težav s hojo, ki so mejile že na ohromelost. Verjetno je Gröning prehodno pregnal tudi to preganjavico, kar je kljub vsemu upoštevanja vredno dejanje, za kar bi običajen psihoterapevt potreboval ne pol ure temveč dneve ali tedne. Toda tudi to dejanje ni zadostovalo, da bi iskali pri Gröningu nekaj tako neobičajnega, kar bi bilo primerno za velike klinične eksperimente.

Gröning ji je dal srebrno kroglico...

Na koncu je bil tu primer Schwerdt iz Bielefelda. Tu je šlo za dva pacienta. Za dekle, hčerko manjšega uradnika, na katero je njena mama izvajala močan vpliv. Drugi je bil moški, lastnik tovarne, ki ga je kot je vse kazalo, nadzorovalo njegovo sorodstvo, ki je hotelo dedovati. Med moškim in dekletom se je razvilo medsebojno razmerje, zaradi katerega je prišel moški v hud konflikt s svojo družino. Dekle je neprestano doživljalo očitke s strani svoje matere, ki ni hotela ničesar slišati o zvezi z bogatim moškim, ker "iz tega ne more biti nič". Oba, moški in dekle, sta navsezadnje izgubila pogum in se razšla. Dekle je zbolelo za neobičajno težko srčno nevrozo, ki jo je prisilila, da je trajno obležala. Moški se je istočasno ponesrečil in obležal v postelji, tudi ko je bila poškodba že zdavnaj ozdravljena. Vleklo ga je k ljubljeni. Da ne bi sledil tej sili, se je vedno bolj potapljal v svoj bolezenski položaj in se skrival v svoji postelji. Gröning je zdravil ta primer. Njegov prvi obisk pri dekletu je povzročil občutno izboljšanje, tako da je gospodična Schwerdt lahko zapustila posteljo. Nato je obiskala Gröninga in mu navedla nekaj imen bolnikov, katerim bi moral pomagati, med njimi je omenila tudi ime tovarnarja, ne da bi pri tem kaj več povedala o njem. Toda Gröning je očitno slutil, kakšne so dejanske povezave. Iz svojega žepa je potegnil srebrni papir cigaretnega zavojčka, ga zmečkal v svoji pesti in tako nastalo kroglico dal dekletu ter ji ukazal, naj jo tako dolgo drži v roki, dokler je ne bo lahko dala imenovanemu moškemu osebno v roko. On bo nato ozdravel. Gospodična Schwerdt je nosila kroglico v roki celih 36 ur.

Medtem je moški od vsepovsod poslušal govorice o Gröningovih uspehih in njegovih navodilih gospodični Schwerdt. Radovednost ga je gnala iz postelje in k dekletu. Pretrgano razmerje se je tako spet obnovilo in oba sta se spet počutila zdrava. Na vprašanje profesorja Fischerja, če sta se spet redno videvala, je dekle razložilo: "Ja – žal." Dejanski konflikt, ki je privedel do bolezni, napetost z materjo oziroma s sorodstvom ni bil – kajti dejala je "žal" - odpravljen in bi lahko kmalu spet povzročil staro stanje.

Vtis iz tega primera je bil dvojen. Vendar je Gröning tudi v tem primeru v nenavadno kratkem času odpravil obremenitev, do katere je prišlo zaradi duševnega kompleksa, z omembo vrednim občutkom se je vživel v situacijo in pravilno prepoznal povezave in z metodo kroglice uporabil trik, katerega se ne bi sramoval niti najboljši psihoterapevt. Vendar pa je pri tem spregledal, da je dejanski kompleks, ki je vse povzročil, ostal. Primer Schwerdt je bil prvi primer, ki je prevzel profesorja Fischerja, da se postavi na Gröningovo stran. Tudi če ni bilo možno najti na Gröningu ničesar neobičajnega, mu je bilo treba priznati neverjeten naraven talent za psihoterapevta.

Stavkajoče motorno kolo

Nadvse nenavaden je bil tako imenovani primer Wehmeyer. Wehmeyer je bil prevoznik v Herfordu. Dejaven, močan, zdravih živcev, zagotovo ne oseba, ki bi nekaj hlinila. Obiskal je Gröninga, da bi poiskal pomoč za svojo ženo, ki je ležala v neki kliniki v Münstru zaradi kronične bolezni, ki se je ni dalo natančno definirati. Gröning mu je pri tem pojasnil: "Vaša žena bo izrazila željo, da se v določenem času vrne domov. Vi sami se pred tem ne smete odpeljati k njej in je spodbujati k povratku domov." Wehmeyer je bil, kot rečeno, mož, ki ni niti verjel v jasnovidce, niti si ni pustil ukazovati. Navkljub Gröningovim navodilom je zajahal svoje motorno kolo in se odpravil na pot v Münster k svoji ženi. Pri tem se je zgodilo nekaj nenavadnega, česar ni mogel rešiti: na poti je odpovedalo njegovo motorno kolo. V Bielefeldu se je odpravil na servis. Tam so motor preiskali od vrha do tal, motorno kolo je bilo v redu in bi moralo normalno delovati. Mehanik je zamenjal svečke, naredil vse mogoče, ter ni mogel dojeti, zakaj motor ni vozen. Nemočno je svetoval gospodu Wehmayerju, da bi bilo najbolje, da se spet vrne domov. Wehmeyer se je odpravil na pot domov. In v tem trenutku, ko se je spet usmeril proti Herfordu, je motor tekel brezhibno, kot da mu ni nikoli nič manjkalo. Ves vesel je obrnil. Motor je takoj obstal. V smeri Münster enostavno ni deloval.

Še ves pod vtisom tega dogodka je nato čez nekaj časa odpotoval v Münster z vlakom. Tam je njegova žena dejansko spontano predlagala, da se želi takoj vrniti domov. Počutila se je že občutno bolje in tudi njen oddelčni zdravnik je izjavil, da je zaključil s svojim zdravljenjem.

Vroči tok
Nenavadni začetni uspeh

Peti dan naših raziskav smo doživeli prvo resnično veliko presenečenje. Od tega dne dalje so si sledila vedno nova presenečenja, da bi na koncu doživeli dogodek, ki se ga mora brez pretiravanja označiti kot senzacijo.

Peljali smo se v Hamburg, ker je Lanzenrath tam poznal primer, ki se mu je zdel še posebej izjemen. Poleg tega so ta primer zelo dobro spremljali tudi z zdravniškega vidika. Šlo je za hčerkico nekega gospoda Mendta, ki je imel servis za avtomobile v Hamburgu. Otrok je prebolel spinalno otroško paralizo, vendar so znaki ohromelosti v nogah ostali.

Tu je obstajala natančna, skrbno obdelana predhodna zgodba s točno diagnozo. Gröning je zdravil otroka na svoj običajen način, preko mirnega sedenja nasproti otroka, počasnega spraševanja glede njegovih občutkov v telesu, kvečjemu ga je tu in tam lahno pobožal z roko. Nato je naročil, da v prihodnjih dneh natančno beležijo otrokove občutke. To se je skrbno zapisalo in profesor Fischer je le prebral, da je otrok občutil krčevite bolečine v nogah v smeri proti križu. Te so se stopnjevale in naredile prostor naraščajoči toploti in močnemu pretoku krvi v ohromljenih nogah. Otrok je začel spet delati gibe, ki so bili pred tem nemogoči. Profesor Fischer je natančno preiskal otrokove okončine in ugotovil, da so bile presenetljivo dobro prekrvavljene. Vsa dogajanja so ga spominjala na princip "avtogenega treninga", s tem, da se pred tem uporaba te metode ni nikoli izkazala kot uspešna pri zdravljenju spinalne otroške paralize. "Avtogeni trening" je bil razvit s strani prof. I.H. Schulza, nekdanjega docenta za psihoterapijo na univerzi Jena, ki ga je poučeval po Nemčiji. Schulzeve metode so bile v bistvu nič drugega kot uporaba slavne stare in za vsakega Evropejca skrivnostne prakse indijske joge v moderni evropski medicini. Zdravniki, ki jih je izobrazil, so bili v stanju preko duševnega vpliva, ki se ga ne sme zamenjati s hipnozo, usmerjati krvni obtok svojih pacientov v določene dele telesa. To jim ni uspelo v vseh primerih. Predvsem je to zahtevalo več tednov, včasih tudi več mesecev dolg trud, ki je dejansko zaslužil naziv "trening". Tu v primeru Mendt je Gröning dosegel začetni uspeh, ki je bil povsem nenavaden. Celo v primeru, ko bi se tega primera lotil medicinsko izobražen psihoterapevt, bi v najboljšem primeru potreboval več tednov, da bi dosegel uspeh, ki ga je dosegel Gröning v pol ure. Fischer je imel še dolg razgovor s profesorjem Burckhardom iz Hamburga in oba je uspeh tako prevzel, da je profesor Fischer prvikrat izjavil, da je mnenja, da je imel Gröning nenavadne psihoterapevtske moči, morda preko lastnega polja žarčenja ali razpolaga z nečem drugim, kar bi moralo biti raziskano v velikem kliničnem preizkusu. Prav tako je potrebno opazovati možnost delovanja na spinalno otroško paralizo in njene posledice preko daljšega časovnega obdobja.

Noben zdravnik mu ni mogel pomagati

Že naslednji dan je prinesel novo nenavadno presenečenje. Lanzenrath nas je peljal k naslednjemu Gröningovemu pacientu, gospodu Kargesmayerju v Bad Oeynhausen. Kargesmeyer je bil star 47 let in je trpel od svojega drugega leta glavobole, ki so se sčasoma razvili v nevralgijo trigeminusa. Pod tem se razume bolečino obraznih živcev, ki spadajo med najhujše oblike trpljenja, kar ji obstaja. Silovitost teh bolečin lahko človeka privede do samomora. Običajen zdravnik lahko le s težavo obvlada to trpljenje. Možna je le delna omilitev bolečin z zdravili. V skrajno brezupnih primerih se poskuša živce sklerozirati z alkoholnimi vbrizgavanji oziroma jih enostavno prekiniti. Vsakokrat gre za težke posege z negotovim izidom. Kargesmeyer je bil večkratno operiran. Na koncu so mu na neki kliniki v Münstru z radikalno operacijo odstranili mandlje in stranske votline, ker so domnevali, da je bilo tam odkrito vnetno žarišče vzrok za bolečine obraza. Operacija ni odpravila nevralgije. Seveda je bilo možno, da je omenjeno vnetje prvotno povzročilo nevralgije. Vendar je po odstranitvi ostala bolečina v obraznem živcu "fiksirana", podobno strašnim bolečinam, ki jih ljudje, ki so jim amputirali ud, občutijo v amputiranem delu, roki ali nogi, ki je ni več. Gröning je zdravil Kargesmeyerja. Pozval ga je, naj se močno prime z rokami za glavo.

Kargesmeyer je nato občutil vroč tok na obrazu. Bolečina je trajala še nekaj dni, nato pa iz dneva v dan izginjala. Sedaj je bil že štiri tedne brez bolečin.

Tudi v tem primeru je nenavadna sposobnost usmerjanja krvnega pretoka vodila k uspehu. Morda so učinkovali še drugi faktorji. Vendar to v tem trenutku ni bilo pomembno za nas. Do sedaj je bilo znanih zanemarljivo malo primerov zdravljenja nevralgije trigeminusa s psihoterapijo. In tudi v teh primerih je trajalo tedne in mesece, preden je bil dosežen uspeh. Gröning je to dosegel v kratkem srečanju – dosežek, ki ga do danes še ni bilo.