Slavni primer Dieter Hülsmann

Naslednji dan smo bili spet v Herfordu in Lanzenrath je predlagal Fischerju, da si ogleda še primer Dieterja Hülsmanna. Šlo je za devetletnega sina inženirja Hülsmanna. Preko njegove domnevne ozdravitve je Gröning prišel v javnost. Prvič smo prestopili prag hiše, iz katere je izšel Gröningov sloves in v kateri se je do pred kratkim nahajal. Dieter Hülsmann se ni nikoli naučil pravilno hoditi. Resničnega značaja njegove obremenitve niso ugotovili. Dolgo je bil ovit v mavčne povoje. Končno so na univerzitetni kliniki v Münstru ugotovili progresivno mišično distrofijo, torej progresivno mišično atrofijo.

Po zaključenem, skoraj enoletnem bivanju v Bethelu je eden tamkajšnjih zdravnikov izjavil: "Fanta lahko pustite tukaj. Lahko ga vzamete tudi s seboj domov. Pomagati mu ne more nihče." Otrok na koncu ni mogel več sedeti, imel je ledeno mrzle noge. Tudi s segretimi odejami, termoforji in grelnimi blazinami se ni dalo pregnati trajne hladnosti in otrplosti. V tem stanju se je lotil Gröning enkratnega zdravljenja. Fant je malo po tem občutil močno vročino v križu in nenaden občutek toplote v nogah. Ta občutek je ostal in fant je čeprav malce negotovo lahko spet hodil.

Primer Dieter Hülsmann je bil predmet burnih razprav in prepirov z obeh strani. Prav gotovo se ni moglo govoriti o ozdravitvi. Seveda pa je bila tudi trditev, da se z Gröningovim zdravljenjem ni nič spremenilo, zlobno podtikanje. Profesor Fischer je bil po natančni preiskavi mnenja, da je šlo v resnici za nevrotično progresivno mišično atrofijo, torej za degeneracijo živca, ki se je širila od hrbtenjače v mišice in očitno vplivala na njihovo prehranjevanje in razvoj. Izhodišče degeneracije tvorijo najverjetneje celice sprednjega roga. V te se stekajo živčne niti, ki prihajajo iz velikih možganov. Kljub temu, da te niti nimajo neposrednega stika z živci, ki vodijo v mišice, se tu dogaja prenos oziroma preklop impulzov, ki prihajajo iz možganov. Očitno je bilo, da so bili ti degenerirani živci na nenavaden način oživljeni, kar se je preneslo na mišice nog. Kar nas je pri tem najbolj osupnilo, je bilo dejstvo, da je Gröning postavil diagnozo, ki se je neverjetno približala anatomski resničnosti.

Kargesmeyer je zatrjeval, da mu je Gröning dejal, ne da bi ga prej izprašal, da trpi zaradi bolečin obraza, ki ga mučijo že od njegovega drugega leta. To smo smatrali kot pretiravanje hvaležnega pacienta. Pri Dieterju Hülsmannu pa je bilo predloženo natančno, s strani prič potrjeno poročilo o Gröningovi diagnozi. Gröning je govoril o prekinjenem živcu v hrbtenjači in pri tem opisal mesto, kjer so se nahajale obolele celice sprednjega roga. Tu je fant nato občutil omenjeno vročino in nato nenavadno drgetanje, kar je Gröning označil kot začetno regeneracijo in primerjal s brlečo žarnico, v katero počasi priteka tok. Ta razlaga je zvenela zelo primitivno. Vendar se je precej približala resnici, tako da se nas je ta dogodek dotaknil zelo globoko.

Na pragu grozljivega

Zadnja odločitev za Gröninga je padla po dogodku, ki smo ga imeli kmalu po preiskavi Dieterja Hülsmanna s strani profesorja Fischerja. Privedli so nas v dnevno sobo, ne da bi vedeli, da je tu deloval Gröning. Profesor Fischer se je utrujen usedel na enega od foteljev, ki so stali v prostoru. Skoraj v istem trenutku je postal njegov obraz smrtno bled. Lovil je sapo, vendar se je spet hitro obvladal. Nato nas je gledal z ozko priprtimi očmi, kot da bi se ga pravkar dotaknila nerazložljiva sila, katere izvor si ne zna razložiti. Dejal nam je, da je v trenutku, ko je sedel, začutil močno bolečino v desnem predelu ledvic in hkrati močan utrip srca in pomanjkanje zraka. V preteklosti je imel večkrat vnetje desne ledvice. Predstavljala je najmanj odporen organ v njegovem telesu. Vrteli smo se še okrog neverjetnega fenomena, ko je prišel v sobo Lanzenrath in povedal, da je profesor sedel na stolu, na katerem je Gröning zdravil svoje bolnike.

Nenavaden zdravilski uspeh prof. dr. Fischerja s pomočjo fotelja, v katerem je Gröning v Herfordu zdravil mnogo bolnikov. Ko se je prof. Fischer usedel na ta stol, je začutil nenavadno silo in prišel na idejo, uporabiti moči, ki so delovale na tem fotelju, za zdravljenje že več let hromega mladega dekleta. To predstavlja vrhunec našega današnjega poročila.

Gröning je vedno zatrjeval, da lahko na stolu pusti posebne moči. Ali je profesor začutil kaj od tega? "Vsekakor", je dejal Fischer v nekoliko težki tišini, ki je vladala okrog nas. Toda že je bil zaposlen z nekim načrtom. Nenadoma je prosil Lanzenratha, da gre z njim in se odpravil na vrt, na katerem so tako kot v času našega prihoda v Herford, bolniki potrpežljivo ali obupano čakali. Med njimi je iskal nekoga, ki je hrom in našel mlado dekle, ki je v uti nemočno ležalo z nepremičnimi nogami. S pomočjo Lanzenratha jo je nesel v dnevno sobo kjer jo je posadil na skrivnostni stol. Nato jo je začel zdraviti tako, kot je bil navajen kot psihoterapevt. Hitro je našel vzrok njene ohromljenosti.

Dekle Anni Schwedler, staro 21 let, je prihajalo iz Darmstadta in je jeseni 1944 doživelo težak zračni napad na to mesto. Anni je bila s svojo materjo in še 20 drugimi osebami zasuta v zaklonišču neke pivnice. Vsem drugim, vključno z njeno materjo, je uspelo uiti skozi zasilni izhod, ki je bil toliko odprt, da je šel lahko človek skozenj. Nekako pa se je telo tega dekleta ukleščilo v odprtino v zidu. Hiša je zagorela v visokih plamenih. Ogenj je zajel že dekletove lase. V zadnjem trenutku je uspelo enemu od protiletalske straže potegniti Anni na prosto in z vodo pogasiti njena goreča oblačila. Še sedaj, med pripovedjo, je njen obraz preplavil izraz poln groze in izražal dogajanje v njeni notranjosti, ki se je odvijalo takrat. Že kmalu po njeni rešitvi je začutila negotovost pri hoji. Nekaj dni kasneje se je začela spotikati. Njena hoja je postajala vedno bolj negotova, dokler niso njene noge popolnoma ohromele. Vsako zdravniško zdravljenje je bilo neuspešno. In sedaj je sedelo dekle v stolu, kjer je profesor Fischer doživel tak šok.

Profesor je med dekletovo pripovedjo razmišljal takole: če je Gröning na svojem stolu zapustil skrivnostne zdravilne sile, potem morajo te delovati na bolnike tudi med njegovo odsotnostjo. Dekletu je na kratko pripovedoval o Gröningu in da je v tej sobi pomagal že mnogim hromim. Storil je še nekaj, dekletu je pokazal Gröningovo sliko. Nato je nenadoma, poln notranje napetosti, velel: "Vstanite!" Pomislil je, da bi Gröning storil podobno. Dekletov obraz je nenadoma zažarel, Anni se je skoraj pognala iz stola in bila tako osupla ter prevzeta nad sposobnostjo, da je vstala, da si najprej ni upala narediti koraka. Profesor je ponovno velel: "Sedaj hodite!" Lanzenrath, ki je stal poleg, je moral dekle lahno prijeti za roko, nato je shodila s še negotovimi koraki in v solzah veselja preko cele sobe do stola, na katerem je sedela osupla mati. Tu se je Anni Schwedler zgrudila. Poskus se je moral še enkrat ponoviti. Tudi pri tem drugem poskusu je Fischer pacientki pokazal Gröningovo sliko in pri tem ugotovil znake močne prekrvavitve nog, ki so bile do tedaj ohromljene, njihovo pordelost in razvoj toplote v njih. Dekle se je ponovno dvignilo. Na profesorjeva povelja je nekajkrat vstala in se ponovno usedla. Vstajanje ji je vedno bolje uspevalo. Končno je bilo dekle sposobno iti celo pot iz sobe preko dvorišča do nasproti ležeče ulice, od kjer so jo z avtom odpeljali k sorodniku v Herfordu.

Vsi smo zadrževali dih in spremljali eksperiment. Istega večera smo obvestili "Revue", da moramo podaljšati naše bivanje v severni Nemčiji. Ni bilo več dvoma o tem, da je Gröning fenomen, kar je treba pojasniti z načrtovanimi kliničnimi eksperimenti. Naslednji dan smo želeli poskusiti vzpostaviti stik z Gröningom, da bi mu pripravili pot do zdravnikov na univerzitetni kliniki v Heidelbergu, kjer bi lahko dokazal svoje sposobnosti.

Potek dogodkov okrog Bruna Gröninga od marca 1949

Zmešnjava teh dogodkov je tako velika, da jih je uspelo le z veliko truda urediti tako, da je razumljivo tudi za tiste izven tega dogajanja.

18. marec 1949:
V Herfordu nenadoma vzide Gröningova zvezda. V javnosti se pojavi domnevna oziroma resnična ozdravitev mišične atrofije za katero je trpel Dieter, sin inženirja Hülsmanna iz Herforda. Pridružijo se novice o novih ozdravitvah. Govorice in sporočila se bliskovito razširijo. Velike množice bolnikov se zbirajo pred Hülsmannovo hišo v Herfordu, Wilhelmsplatz 7, v kateri se zadržuje Gröning.

4. april 1949:
Začetek Gröningove javne zdravilske dejavnosti v Herfordu. Silovit odziv. Gröning postane čudodelnik iz Herforda. Deloma je povzdignjen v neke vrste mesijo, še toliko bolj zato, ker svojo učinkovitost sam povezuje z Božjo močjo.

27. april 1949:
Zaradi masovnega navala bolnikov se vključijo oblasti, še posebej zdravstvene. Gröning in Hülsmann sta povabljena na pogovor k vodji zdravstvenega urada v Herfordu, k medicinskemu svetniku dr. Siebertu. Siebert izjavi, da je do sedaj molče prenašal Gröningovo dejavnost, vendar mora sedaj ukrepati, zaradi velikega števila bolnikov ter zaradi svoje odgovornosti do javnega zdravstva. Na nespreten, nekoliko izzivalen način poskuša ugotoviti Gröningove osebne podatke. Gröning mu ne prizna pravice do tega ter ga pozove, naj se namesto tega sam osebno prepriča na prostoru, kjer deluje, o njegovih metodah in uspehih. Siebert to odkloni z utemeljitvijo, da se ne more blamirati.

V naslednjih dneh:
Trikrat razgovor med Hülsmannom, zdravniškim svetnikom dr. Siebertom in kriminalističnim inšpektorjem iz Herforda Auerjem, Hülsmann pritiska – kot navdušen pristaš Gröninga, prav tako ne zelo spretno – na to, naj se gospodje pridejo prepričati o Gröningovih uspehih. Odklonilna drža s strani Sieberta. Auer se obnaša objektivno.

30. april 1949:
Spričo vedno večjega navala ljudi, ki so iskali ozdravitev ter vedno večjih težav z oblastmi je Gröning organiziral neke vrste tiskovno konferenco v Hülsmannovi hiši. Tisk se je medtem že polastil primera Gröning, ga naredil za senzacijo in objavil številne napačne informacije in priredbe glede tega primera. Konference se je udeležil vrhovni direktor mesta Herford, Meister, skupaj s superintendantom Kunstom. Gröning je korigiral napačne informacije. Vendar do neke prave povezave med nekoliko neizkušenim in zadržanim Gröningom, ki ni imel izkušenj niti v pogajanjih z zdravniki niti v odnosih do predstavnikov tiska in ostalimi prisotnimi ni prišlo. Strah oblasti pred motenjem javnega reda zaradi masovnega navala bolnikov, nezaupanja ali odkritega odklanjanja s strani zdravnikov in neobjektivnega poročanja so v ospredju.

3. maj 1949:
Vrhovni direktor Meister je obiskal Gröninga v Hülsmannovi hiši. Iz množice čakajočih je sam izbral gospo, ki je kazala znake ohromelosti in jo predstavil Gröningu. Gröning je pri gospe dosegel viden uspeh. Meister se je močno prevzet nad dogodkom poslovil.

3. maj popoldne:
Kljub temu je vrhovni direktor mesta popoldne Gröningu poslal prepoved kakršnekoli nadaljnje zdravilske dejavnosti. Vsebovala je tritedenski rok za pritožbo. Odnos med oblastmi, Gröningom in čakajočimi množicami, med katerimi so se v predhodnih tednih zgodile številne izredne ozdravitve, postaja vedno bolj zapleten.

13. maj 1949:
Šele deset dni po prepovedi, ki se je na zunaj opirala na zakon o zdravilstvu tretjega rajha, se je v Hülsmannovi hiši pojavila zdravniška komisija. Sestavljajo jo vodja mestne bolnice iz Bielefelda, profesor dr. Wolf, vodja sanatorija Betherl, profesor dr. Schorsch in zdravniški svetnik dr. Rainer iz Bielefelda. Nadalje sta prisotna vrhovni direktor mesta Meister in super intendant Kunst. Kunst in Wolf se trudita za objektivnost. Povsem odklonilen je dr. Rainer, ki izjavi: "Moji gospodje! Vse, kar vam bo tu prikazano, ni z medicinskega stališča nič novega. Tovrstne primere lahko zdravimo enako uspešno. Če pridem sem, potem želim videti čudeže." Zveza medicinskih nasprotnikov Gröninga se zaradi zbeganosti oblasti utrdi v nasprotovanju fenomenu Gröning. Kljub temu se Gröningu ponudi možnost, da v roku do 28. junija dokaže svojo sposobnost zdravljenja na vseh univerzitetnih klinikah v britanski coni Nemčije kot tudi mestni bolnici v Bielefeldu ali kliniki v Bethelu, v dogovoru s primariji in na klinično preverjenih primerih.

V naslednjih dneh:
Kljub ustnemu in pisnemu navodilu Gröninga in njegove okolice glede prepovedi ozdravljanja in nesmiselnosti čakanja, vztrajajo iskalci pomoči pred Hülsmannovo hišo. Dogajajo se tudi ozdravitve, ki jih je težko kontrolirati in jih je mogoče razložiti le z Gröningovim delovanjem na daljavo na vse čakajoče.

20. maj 1949:
Gröning izjavi svojo pripravljenost, da dokaže svojo zdravilsko sposobnost v mestnih bolnišnicah v Bielefeldu, vendar se na poti k prof. Wolfu zaradi instinktivnega nezaupanja do neiskrenosti zdravnikov spet obrne. Vlogo pri tem je igral tudi gospod Klemme, ki ga je Gröning ozdravil. Klemme predlaga Gröningu, da preda boj proti oblastem v Herfordu in se namesto tega, pogaja s predsednikom vlade Drakeom v Detmoldu, ki ga on dobro pozna.

23. maj 1949:
Do povezave z Drakeom je prišlo pod nesrečnimi okoliščinami. Na prigovarjanje nekega gospoda Egona Arthurja Schmida, ki se je pojavil v krogu okrog Gröninga in se imenuje lektor, je na predvečer pred obiskom pri Drakeu Gröning postavil tako imenovano diagnozo na daljavo glede Drakeovega zdravstvenega stanja. Gröningove diagnoze na daljavo so nekaj posebnega, in se jih ne da kar tako interpretirati z medicinskimi izrazi. (V sklopu poročanja s strani Revue bo še govora o njih.) Prepričan v Gröningovo umetnost predloži Schmidt diagnozo na daljavo v zvezi z Drakeom. Ta v njej odkrije nekaj nepravilnosti. Uradni zdravnik iz Detmolda dr. Dyes, izrazit Gröningov nasprotnik, ki se udeleži razgovora, prevzame premoč. Dobesedno izjavi Gröningu, da lahko dela in dokazuje, kar hoče, prepoved ozdravljanja ne bo preklicana (ta izjava dr. Dyesa je z njegove strani potrjena sodelavcu Revue prof. dr. Fischerju). Dyesove besede imajo usoden pomen na nadaljnji razvoj. Gröningovo instinktivno nezaupanje do zdravniške skupnosti se dokončno utrdi in onemogoči razumno zastopanje tudi z njegove strani. Dr. Dyes Gröninga ni opozoril na paragraf glede izjem v zakonu o zdravilstvu, po katerem bi bila lahko, ne da bi bili kršeni zakonski predpisi, v izjemnih primerih podeljena posebna dovoljenja za opravljanje zdravilske prakse.

24. maj 1949:
Razgovor med Gröningom in mestnim direktorjem Wöhrmannom, namestnikom vrhovnega direktorja Meistra, ki je bil na dopustu. Pri tem izjavi Wöhrmann po izjavi osmih prič naslednje: Tudi, če pred hišo na Wilhelmsplatzu 7 čaka na ozdravitev tisoč ljudi, ga to ne zanima. Ozdravitve bolezni so sekundarnega pomena. Njega zanima le odrešenje duše in odpuščanje grehov. Vse telesne obremenitve so malenkost v primerjavi z odrešenjem duše. Ker Gröning na njegovo vprašanje, če lahko tudi odpušča grehe, ni odgovoril, je glede pogovora z Gröningom v celoti nezadovoljen.

7. junija 1949:
Ponoven obisk zdravniške komisije pri Gröningu, v kateri sta tokrat Wöhrmann in medicinski svetnik dr. Siebert. Peturna diskusija. Prepoved kakršnekoli zdravilske dejavnosti ostane v veljavi. Podaljšanje roka za pritožbo do 28. julija. Gröningu se še enkrat ponudi možnost, da dokaže svojo zdravilsko sposobnost na klinikah in v bolnišnicah. Zaradi njegovega globoko zakoreninjenega nezaupanja pa do tega ne pride več.(prof. dr. Fischer kot pooblaščenec s strani Revue kasneje ugotovi, da to nezaupanje ni bilo neupravičeno.)

18./19. junij 1949:
Da bi pomiril tisoče bolnikov, ki na Wilhelmsplatzu čakajo na Gröninga, se čuti Wöhrman prisiljen, da začasno omili prepoved izceljanja.

20. junija 1949:
Demostracije čakajočih na ozdravitev pred mestno hišo in Wöhrmannovim stanovanjem. Policija je nemočna.

21. junija 1949:
Ponovna omilitev prepovedi.

24. junija 1949:
Vrhovni direktor mesta Meister se vrne in potrdi prepoved. Ponovne demonstracije. Zmešnjava postaja vedno bolj nerešljiva.

25. junija 1949:
Na povabilo veletrgovca Westphala iz Hamburga, kateremu je Gröning olajšal obremenitev zaradi astme, se Gröning poda v Hamburg. Upa, da bo lahko tam nadaljeval s svojo zdravilsko dejavnostjo. Vendar se to tudi v Hamburgu izkaže kot nemogoče.

29. junija 1949:
Gröning zapusti Hamburg z neznanim ciljem. Spremljata ga Hülsmann in njegova žena. Javnost in policija izgubita sled za njim.

Legenda k slikam:
Bolnica, ki jo je obravnaval Gröning in jo je profesor dr. Fischer obiskal, preden se je sam srečal z Gröningom.

1. Gospod Klüglich iz Bielefelda, obolel na ledvicah, ki je živel v stalnem strahu pred operacijo. Naše poročilo opisuje, v kakšnem stanju ga je našel s strani Revue pooblaščeni prof. dr. Fischer tedne po Gröningovi obravnavi.
2. Hčerkica hamburške družine Mendt dokaže prof. Fischerju, da je potrebno narediti Gröningov-efekt uporaben za medicino. Gröning je uspešno psihoterapevtsko deloval na spinalno otroško paralizo.
3. Gospa Wehmayer. Ko jo je prof. Fischer obiskal in slišal za njena bivanja v bolnišnicah, je bil močno prevzet nad Gröningovim delovanjem na daljavo in dogodkom, o katerem mu je pripovedoval njen mož (glej poročilo).
4. Gospodična Schwerdt je prof. Fischerju opisala v poročilu navedeno srečanje z Gröningom, kako jo je s pomočjo srebrne kroglice pripeljal nazaj k moškemu, ki ga je ljubila in kako je oba ozdravil.
5. Gospa W., ki v Bielefeldu vodi trgovino s kolesi, ki jo je imel njen leta 1946 preminuli mož. Prof. Fischer se pogovarja z zdravnico, ki se je pred Gröningom lotila dolgotrajnega in navidez brezizhodnega zdravljenja.
6. Resen poslovnež Kargesmeier v Bad Oeynhausnu, kateremu niso mogli z nobeno operacijo odvzeti bolečin zaradi nevralgije trigeminusa. Po Gröningovem zdravljenju ga je prof. Fischer našel zdravega.
7. Ob postelji gospe E. sedi dr. Morters, ki je zdravil pacientko preden je nanjo deloval Gröning. Tudi ta primer je spodbudil Revue, da prepriča zdravnike neke univerzitetne klinike glede kliničnega preizkusa, o katerem Revue poroča v naslednji številki.