Njegova poslednja pot

26. januarja 1959 je Bruno Gröning umrl v Parizu

Diagnoza: rak na želodcu v naprednem stadiju

Pozno jeseni 1958 je Bruno Gröning odpotoval s svojo drugo ženo Josette, s katero se je poročil maja 1955, v Pariz, kjer ga je preiskal prijatelj - specialist za rakasta obolenja dr. Pierre Grobon. Analiza večih rentgenskih posnetkov je pokazala: rak na želodcu v naprednem stadiju. Dr. Grobon ga je hotel takoj operirati, a Bruno Gröning je operacijo odklonil.

Vrnil se je v Nemčijo in pripravil Božična praznovanja skupnosti. 4. decembra je na magnetofonski trak posnel govor, ki naj bi ga predvajali na vseh Božičnih praznovanjih. Nato sta z ženo ponovno odpotovala v Pariz. Dr. Grobon je medtem s primerom seznanil priznanega specialista, kirurga za rakava obolenja, dr. Bellangerja. Operacija je potekala 8. decembra na njegovi kliniki v ulici Rue Henner, nedaleč od Montmartra. Izid je bil za zdravnike zastrašujoč: bilo je še mnogo slabše, kot je bilo mogoče sklepati po rentgenskih posnetkih – za operacijo je bilo prepozno. Rano so takoj ponovno zašili.

Presenetljivo hitro okrevanje

Josette Gröning je zapisala: "Niso mogli razumeti, da Bruno na zunaj pokaže tako malo svojega strahotnega notranjega trpljenja, da še lahko normalno diha, da je njegova presnova v zadnjih tednih še vedno brezhibno delovala, da je njegova krvna slika odlična. Bolnike v takšnem stadiju ob zaužitju še tako majhne količine hrane običajno muči slabost ter ponavljajoče bljuvanje in pacienti še ob tako veliki pozornosti počasi umrejo od lakote. Pri Brunu vsega tega ni bilo."

Na presenečenje njegovih zdravnikov si je zelo hitro opomogel in se odpeljal nazaj v Nemčijo, kjer je proslavil božične praznike. Sredi januarja 1959 se je za tri dni srečal s predstavnikoma novega Društva in določil, kako naj se Delo izgradi. Nihče od njiju ni slutil, da je to njuno zadnje srečanje z Brunom Gröningom.

Operacija v Parizu pospremljena z naravno nevihto

21. januarja je ponovno odletel v Pariz. Zaradi zamašitve debelega črevesa je bila operacija neizbežna. 22. januarja 1959 ob devetih dopoldan – ob istem času, kot se je v Münchnu začela revizija procesa - je bil Bruno Gröning ponovno operiran. Prenašati je moral to, kar je prihranil neštetim ljudem, sam sebi pa ni mogel in ni smel pomagati.

Ko je tisto jutro ležal v narkozi, je Pariz nenadoma zajela silovita nevihta. Njegova žena je poročala: "Nenavaden je tudi naslednji naravni pojav. 22.januarja 1959, medtem, ko je bil moj mož v narkozi, se je iz jasnega in vedrega neba nad Parizom nenadoma razbesnela nevihta z bliskanjem in grmenjem. Postalo je tako temno, da je bilo potrebno sredi belega dne prižgati luči. Bolniške sestre so se čudile tej siloviti nevihti. V dneh po operaciji so bili Brunova temperatura, krvni tlak in pulz povsem normalni. Dvakrat je celo vstal in se usedel na stol."

"Popolna notranja izgoretost"

25. januarja je padel v komo in naslednjega dne, 26. januarja 1959, ob 13:46, je Bruno Gröning umrl na kliniki Clinique Henner zaradi raka - kot je zapisal zdravnik v mrliški list. Je bil res rak? Dr. Bellanger je po drugi operaciji dejal: "Razdejanje v Brunovem telesu je strahotno, njegova notranjost je povsem izgoreta. Zame je uganka, kako je lahko tako dolgo živel in zdržal te strašne bolečine."

Bruno Gröning je že leta pred tem izjavil: "Če mi bodo delovanje prepovedali, bom notranje izgorel."

Nekrolog

Kako je Bruno Gröning prenašal svojo grenko usodo, potrjuje pismo, ki ga je dr. Grobon 26. februarja 1959 napisal njegovi vdovi: "Ta trud zdravnikov, posvečen Brunu Gröningu, je bil povsem naraven in lahko rečem, da jim je bil v ogromno podporo pogum, moč volje in izjemna osebnost, ki so jo našli v Brunu Gröningu.[...]"

Dr. Bellanger je svoje občudovanje do Bruna Gröninga izrazil tudi v pismu, ki ga je napisal decembra 1974: "Bruno Gröning je bil mož s srcem, dragocen človek, ki se je uveljavil; njegovo dostojanstvo ob trpljenju in smrti je še danes vredno občudovanja."

Po upepelitvi trupla ni prišlo več do dokončne sodbe

Truplo Bruna Gröninga je bilo upepeljeno v krematoriju v Parizu, žaro pa so pokopali na gozdnem pokopališču v Dillenburgu.

Proces so zaradi smrti obtoženca ustavili, dokončna sodba ni bila nikoli izrečena.

Vsak lahko sam pri sebi doživi pomoč in ozdravitev

Čudodelni zdravnik, ki je tisočim in tisočim ljudem prinesel odrešitev, je umrl sam in zapuščen v mali ulici v Parizu. Zakaj se je moralo to zgoditi? Zakaj je moral prenašati tako grenko trpljenje? Zakaj ni mogel pomagati samemu sebi?

Grete Häusler (1922-2007), ozdravljena, dolgoletna sodelavka Bruna Gröninga in ustanoviteljica "Kroga prijateljev Bruna Gröninga" je v svoji knjigi Doživeti odrešitev, to je resnica napisala: "Bruno Gröning je v svojem kratkem bivanju na Zemlji povzročil veliko Dobrega. Dar pomaganja in ozdravljanja mu je bil položen že v zibelko. Vsepovsod, kamor je prišel, so se dogajale čudovite stvari, ki se jih z razumom ne da pojasniti. V javnost je stopil leta 1949. Po velikih ozdravitvah, ki so nastopile v Herfordu, ter potem, ko so o njem govorili v domovini in tujini, je po treh mesecih dobil prepoved ozdravljanja. Preganjali so ga ter ščuvali ljudi proti njemu, naprtili so mu veliki proces in ga hoteli kaznovati in obsoditi? Zakaj? Komu je storil kaj zlega? Nikomur, toda tisočim ljudem toliko Dobrega, česar ne bi mogli prejeti od nobenega drugega človeka. Nedolžnega so hoteli kaznovati! Nedolžnemu so preprečili delati to, kar mu je Bog zapovedal – pomagati ljudem! Bridko je moral prenašati to zlo v Parizu na Kliniki za obolele za rakom v ulici Rue de Henner! V bridkih bolečinah je notranje izgorel od Heilstrom, ki ga ni smel posredovati dalje. Zakon s strani ljudi mu je hotel to v Nemčiji prepovedati. Zaradi vseh laži in podtikanj je bil obtožen kot zločinec! Tiho in sam, nihče od prijateljev ni vedel za to, je prenašal vso to žalost človeštva. In ta boj ni bil zaman! Moralo se je tako zgoditi, drugače človeštvu ni bilo več moč pomagati."

V svoji knjigi Živim, da bi človeštvo lahko živelo dalje opisuje: "Pri uporabi besede 'žrtev' moramo biti ljudje zelo previdni. Toda, ko je Bruno Gröning umrl v Parizu, opisuje ta beseda resnico v vsej svoji teži."

Samo tako je bilo mogoče, da se je lahko uresničila njegova beseda, kar danes dokazujejo številna poročila o uspehu: "Ko ne bom več na Zemlji kot človek, torej, ko bom odložil svoje telo, bo človeštvo tako daleč, da bo lahko vsak sam pri sebi doživel pomoč in ozdravitev."

Nadaljevanje velikega sodnega procesa

Pritožbena obravnava in revizija

Neugodna izhodiščna pozicija Gröninga

Na prizivni oz. pritožbeni obravnavi januarja 1958, je Brunu Gröningu škodovalo dejstvo, da pritožbe ni vložil on sam, temveč jo je vložilo državno tožilstvo. Vendar mu ni škodovala le ta malomarnost njegovega takratnega odvetnika, temveč je pripravo na obravnavo oviralo tudi njegovo omahovanje pri izročitvi pisnega gradiva Gröningovemu novemu pravnemu zastopniku.

Kot dodatna slabost se je pokazal tudi nastop prič nasprotne strani, ki je bil v primerjavi s prvo obravnavo precej bolj prepričljiv. Videti je bilo, da so se zedinili v točki "prepoved obiska zdravnika".

Zapor in denarna kazen – pogojno, "sramota", brez pojasnila glede vprašanja ozdravljanja

Sodba se je tokrat glasila: osem mesecev zapora zaradi uboja iz malomarnosti in 5000.- nemških mark denarne kazni zaradi kršitve zakona o zdravilstvu. Obsodba je bila izrečena pogojno.

Anny Freiin Ebner von Eschenbach, ki je bila prisotna tako na prvi kot tudi na drugi obravnavi, je sodbo označila kot "sramoto za Nemčijo".

Bruno Gröning je pojasnil, da je kaznovan za to, ker dela Dobro. Potožil je, da se med celotnim procesom nihče ni zanimal za to, kako pride do ozdravitve, nit njegovi lastni odvetniki. Če bi to vprašanje obravnavali, bi se izkazalo, da njegovo delovanje nima ničesar skupnega z zdravniškim načinom zdravljenja. Proces bi se moral ustaviti. Vendar pojasnitev tega vprašanja pri sodišču ni zanimala nikogar. O Gröningu so imeli izdelano svoje mnenje, ki ga niso bili pripravljeni spremeniti.

Zahtevek za revizijo malo pred smrtjo  

Toda tudi to ni bilo konec procesa. Tokrat je revizijo zahteval Bruno Gröning. Višje državno sodišče v Münchnu je razpisalo termin obravnave za 22. januar 1959. Vendar do tega ni več prišlo, ker je Bruno Gröning v istem mesecu umrl.

"Njegova beseda prežene bolezen"

Ozdravitve se nadaljujejo – navkljub sodnim procesom in prepovedi ozdravljanja

Zunanje ozdravljenje in notranja preobrazba

Med temi, spori in borbami se je delovanje Bruna Gröninga nadaljevalo. Tako je strokovni poročevalec za medicinsko področje dr. Horst Mann leta 1957 v seriji člankov v časopisu Neuen Blatt pod naslovom "Njegova beseda prežene bolezen", med drugim poročal:

"Naslednje jutro sem se peljal iz Hamelna v Springe, malo mesto ob reki Deister. Tudi tu se je ustanovila Gröningova skupnost. Povod za to so bile ozdravitve cele vrste ljudi. Tudi tukaj sem doživel, kot že prej v različnih mestih pokrajine Schleswig- Holstein, v Augsburgu, Hamelnu, na Dunaju, v Plochingenu in drugih mestih: ljudje so vstajali in mi pripovedovali o svojih boleznih. Imenovali so mi zdravnike, ki so jih zdravili. Razlagali so o svojih ozdravitvah, za katere se morajo zahvaliti Gröningu. In vedno znova so bili pripravljeni dvigniti roko in dati izjave pod prisego.

'Že kot dojenček sem imela izpahnjena oba kolka', je pripovedovala petdesetletna Julia Prohnert iz Hannovra. ,Kasneje sem lahko hodila le z berglami. Zdravnik je lahko moje težave samo lajšal. Ko sem poslušala predavanje gospoda Gröninga, sem čutila močno reakcijo. Moj hrbet, ki je bil popolnoma ukrivljen, se je ponovno zravnal. Spet sem lahko hodila. Težave se od takrat niso več pojavile...'

'Imel sem sklepno revmo in nenehno sem trpel zaradi izpuščajev in vnetij. Gospod Gröning me je tega osvobodil', je rekel Wilhelm Gabbert iz Hamelna.

'Moje bolečine so bile zaradi obolenja žolčnika znosne le z morfijem', je poročal Kurt Severit iz Evestorfa. ,Zahvaljujem se Brunu Gröningu, da me je osvobodil teh bolečin.'

'Imel sem povišan sladkor', je poročal Robert Thies iz Springa. 'Še bolj grozeča je bila oslabelost srčne mišice. Danes sem osvobojen obeh tegob. Za to se zahvaljujem gospodu Gröningu.'

To se je nadaljevalo. Poročali so mi ljudje vseh starosti. Moški, ženske in otroci. Naštetih je bilo veliko bolezni, od glavobolov, preko vnetij živcev, išiasa, ledvičnih in žolčnih obolenj do srčnih motenj in ohromelosti.

Vendar je bilo tu še nekaj drugega, kar se me je globoko dotaknilo. Mnogo jih je odkritosrčno pripovedovalo, da so preko Bruna Gröninga doživeli neko notranjo preobrazbo. Gonja za uspehom in egoistična naravnanost sta se umaknili notranjemu miru, spokojnosti in razmišljanju v korist skupnosti."

Lastno zaupanje omogoči uspešno ozdravitev pri vsakem človeku

Dr. Horst Mann nadaljuje: "V teh pogovorih z ljudmi, ki so bili izceljeni s pomočjo Bruna Gröninga, se je porajalo v meni vedno glasnejše vprašanje: Je bil ozdravitveni uspeh možen pri vsakem človeku – oziroma še bolj drzno- pri vsaki bolezni? Kje so bile meje moči, ki je izhajala iz Gröninga? Ali ni bilo tukaj nevarnosti? [...]

Pri mojem zadnjem obisku sem mu postavil to vprašanje. 'Ne morem in nočem siliti nobenega človeka', mi je odgovoril. 'Če se nekdo zapre in ne nosi v sebi pripravljenosti odpreti se moči, ki vodi v red, potem tudi meni manjka pripravljenosti, da ukrepam. Od teh ljudi samo terjam, da zlomijo okove zla, ki zadržuje zdravilno moč.'

Imel sem še eno vprašanje: 'Vsaka bolezen je različno nevarna', sem dejal. 'Predpostavimo, da vas pokliče zdravnik, ki se bori za zdravje težkega bolnika, ki ga je odpisalo več zdravnikov. Ali bi lahko pomagali?'

'Ja', je dejal Gröning brez obotavljanja. 'Če bolnik v to verjame in zdravnik zaupa svoji poti, uspeh ne bo izostal. Skupno zaupanje bo razvilo v bolniku neverjetne moči. Pogosto pride uspeh najhitreje tam, kjer se bolni človek oprime zadnje rešilne bilke.'"

Ločitev od Gröningove zveze

Čas za obračun glede nastale škode

Ozkosrčna birokracija gleda neprizadeto na Gröningovo denarno kazen

Oktobra 1957 je prišlo do spora med Brunom Gröningom in vodstvom Grönigove zveze. Zaradi ozkosrčnosti birokracije je Zveza Brunu Gröningu zelo škodovala. Povod za spor je bila sodba, po kateri je moral Bruno Gröning v kratkem času plačati 2000 nemških mark denarne kazni. Ker za svoje delovanje ni prejemal denarja in tako ni imel na razpolago zadostnih finančnih sredstev, se je predsedstvo Grönigove zveze odločilo, da bo poravnalo vse nastale stroške. Ali k temu spada tudi denarna kazen, je bilo za predsedstvo sporno. Na dolgotrajen birokratski način so želeli preveriti, če je Zveza sploh dolžna plačati 2000.- nemških mark. Šele potem naj bi poskrbeli za zbiranje denarja. Tako se je lahko predvidelo, da bodo nujna sredstva za Bruna Gröninga – če sploh – prišla veliko prepozno. Zveza je torej stala križem rok, medtem ko bi moral iti Bruno Gröning v zapor zaradi neplačila določene kazni. Zato je prišlo do odkritega spora in končno do razkola.

Napačni prijatelji 

Bruno Gröning je v svoji 62 strani obsegajoči Bilanci o dejavnosti Zveze opisal vse točke, v katerih mu je Zveza škodovala. Njegova izjava v povzetku: "Če naredim primerjavo med svojim nekdanjim okoljem (špekulanti: Meckelburg, Enderlin, Schmidt in Hülsmann) in zdajšnjim okoljem (člani predsedstva Zveze), potem pridem do istega zaključka: danes je končni rezultat enak kot takrat. Danes so ti, ki so hoteli biti moji največji, najtesnejši in najboljši prijatelji enaki kot takrat. Takrat so me ogoljufali umazani obrtniki. Danes so odpovedali prijatelji s tem, ko so lahko mirno gledali, da zaradi procesa, zaradi obsodbe, zaradi tega, da nisem prejel nobene pomoči, s tem, da nisem mogel obiskati svojih skupnosti brez tveganja, zaradi tega, da se ni nič ukrenilo proti hujskanju tiska, zaradi tega, ker so so povzročali samo zmedo, da enostavno ni bilo nikogar, ko sem potreboval ljudi, ki bi me lahko in bi me morali podpreti s svojo šolsko izobrazbo in svojim položajem v posvetnem življenju, da ni prišlo do tega, za kar sem sedaj na tej Zemlji.

Nihče od teh prijateljev se ni zavzel zame, da bi mi izboril svobodo, nihče ni imel poguma, da bi se resnično zavzel zame. Zgodilo se ni nič. Birokratsko malenkostno so sprejemali sklep za sklepom. Nihče se ni resnično zavzel zame, nihče se ni zame angažiral, nihče se ni resnično potrudil, da bi me končno razbremenili vseh teh bitk v procesih in proti tisku ter se postavil pred mene, da bi lahko delal to, zaradi česar sem na Zemlji: ljudem želim posredovati življenjsko moč in jih voditi k veri.

Da za to potrebujem mir, da ne smem biti vedno znova oviran od posvetnih, zunanjih vplivov, da potrebujem resničen zaščitni zid, da pustim nemoteno delovati to, kar mi je dano, na to ni nihče pomislil, nihče od mojih prijateljev, od tistih, ki so hoteli biti moji prijatelji. In to je sramotno in zame največje razočaranje.

- Špekulanti so hoteli izvleči korist zase in so se izkazali kot slabi ljudje.

- Prijatelji iz Gröningove zveze so bili preveč mlačni, preveč ravnodušni, preveč lagodni, da ne rečem zlohotni.

In rezultat je enak: Nisem se osvobodil. Veliko prijateljev iz predsedstva Gröningove zveze ni držalo svoje obljube. Z vsemi ukrepi so me le zadušili."

Neuspeh društva

Weisser je odstopil in Grönigove zveze, ki se ji ni nikoli uspelo vpisati v register društev, je bila po kratkem času razpuščena. Nadomestilo jo je Društvo za podporo duhovne in naravne življenjske eksistenčne osnove. Ustanovljeno je bilo leta 1958, njegova predsednika sta bila Erich Pelz za Nemčijo in Alexander Loy za Avstrijo. Toda tudi to zadnje društvo, ki je bilo ustanovljeno v času življenja Bruna Gröninga ni opravljalo tega, kar si je od njega obetal. V statutu društva ni bilo njegovo ime niti omenjeno.

Veliki sodni proces (1955-1957)

Obtožba za uboj iz malomarnosti in oprostilna sodba z dokončno prepovedjo ozdravljanja

4. marca 1955 je državno tožilstvo vložilo obtožbo proti Brunu Gröningu. Ponovno so ga bremenili, da je prekršil Zakon o zdravilstvu. V eni od točk obtožnice so ga obdolžili povzročitve smrti iz malomarnosti.

Gröning ugovarja obtožbam, da je obljubljal ozdravitev in prepovedoval zdravniško oskrbo

Potem, ko je dobil obtožnico, se je obrnil na svoje prijatelje: "Moji dragi prijatelji! V teh dneh so celoten tisk in radijske postaje v bolj ali manj tendencioznem stilu poročali, da je Münchensko državno tožilstvo druge stopnje pripravilo proti meni tožbo zaradi povzročitve smrti iz malomarnosti. Leta 1949 naj bi 17- letnemu dekletu, ki je bolehalo za tuberkulozo, obljubil ozdravitev in ji s tem preprečil zdravljenje v sanatoriju in obisk pri zdravniku. Tako naj bi bil kriv za smrt tega mladega dekleta. Kdor je z zdravim razumom prebral ali slišal to sporočilo, je lahko spoznal, kakšen je bil namen le-tega: ustvariti zmedo med mojimi prijatelji in vse iskalce pomoči odvrniti od spoznanj, ki sem jih razglašal. Z vsemi sredstvi se poskuša ovirati moje aktivnosti, aktivnosti Gröningove Zveze in tudi vaše. Seveda so stvari drugačne, kot so predstavljene! Mojim prijateljem ne potrebujem pojasnjevati mojih različic, oni vedo, da ne obljubljam ,ozdravitev' in nikoli ne odsvetujem zdravniške oskrbe."

Nenavadno pozen začetek preiskav

Gröning nadaljuje svojim prijateljem: "Leta 1952 sem bil oproščen. Ali ni nenavadno, da primer 'Kuhfuß', ki se je zgodil že konec leta 1949/1950, v procesu proti meni v letih 1951/1952 navkljub vsej predloženi dokazni dokumentaciji, ni bil sprožen že takrat! Ali ni pozornost vzbujajoče to, da so preiskave za ponovno obnovo procesa sprožene ravno v tem času, ko je bila javnost seznanjena s tem, da je bila 22. novembra1953 v Murnau ustanovljena Gröningova zveza Kajti od januarja 1954 je policija zaslišala in nadzorovala številne krajevne voditelje skupnosti in prijatelje ter tudi člane Zveze."

Zavrnitev razbremenilnih prič, priče na strani tožilstva dobrodošle

Priprava procesa se je vlekla več kot dve leti. Obramba Bruna Gröninga je bila znatno otežena. Skoraj vse razbremenilne priče so bile zavrnjene, priče obtožbe pa so bile odobrene. Med njimi sta se znašla tudi dva nekdanja Gröningova sodelavca: Eugen Enderlin in Otto Meckelburg – v prvem procesu še soobtoženi – je sedaj nastopil na opazno ostrejši način proti Gröningu. Naredil je vse za to, da bi mu škodil. V točki obtožnice, ki je obravnavala uboj iz malomarnosti, je odigral odločilno vlogo. Šlo je za primer, ki se je zgodil v času njegovega "menedžerskega delovanja" za Gröninga.

Manipuliran sodni primer Ruth Kuhfuß

Novembra 1949 je bančni uradnik Emil Kuhfuß skupaj s svojo sedemnajstletno hčerko Ruth, ki je bolehala za obojestransko pljučno tuberkulozo, prišel na eno od Gröningovih predavanj. Gröning je takoj spoznal, da dekletu ni več moč pomagati, kar je povedal tudi zdravniku, ki je bil prisoten. Vendar je Meckelburg nanj odločno pritiskal ter zahteval, da se zavzame za primer. Tako je prišlo po predavanju do osebnega srečanja med Brunom Gröningom in Ruth Kuhfuß. Gröning je bolnico hrabril, od očeta pa zahteval, naj čez devet dni poskrbi za pregled pri specialistu. S tem je želel doseči, da se dekle, ki ni več hotelo slišati za zdravnike, preda v medicinsko oskrbo. Oče je zagotovil, da bo za to poskrbel.

V času, ki je sledil, je korespondenca vodila samo do Meckelburga in ni prodrla do Bruna Gröninga. Šele maja 1950 je ponovno slišal za Ruth Kuhfuß. Oče je medtem pošiljal roteče pisne prošnje na Gröninga in ga prosil, da jih obišče. Meckelburg pisem ni posredoval dalje, temveč se je brez Gröningove vednosti dogovoril za srečanje z gospodom Kuhfußom. Šele tik pred dogovorjenim terminom je Meckelburg o srečanju obvestil Gröninga in ga prisilil, da je šel zraven.

Kasneje je Meckelburg zatrjeval, da je Bruno Gröning dekletu obljubil ozdravitev. Pri tem pa je bil on sam tisti, ki je očetu zagotovil, da bo Gröninga pripravil do tega, da bo ozdravil njegovo hčerko. Meckelburg je v bančnem uslužbencu videl dober vir zaslužka, ki ga je hotel izkoristiti, pri tem pa je potreboval Gröninga. Kmalu po tem obisku se je Gröning z Meckelburgom razšel.

Težak očitek proti Brunu Gröningu je bil tudi ta, da naj bi Ruth Kuhfuß prepovedal zdravljenje pri zdravniku. Očitku nasprotno je bilo dejstvo – kar so potrdile tudi priče obtožbe – da je dekle že na prvem srečanju napotil k zdravniku. Tudi v nekem radijskem govoru je jeseni 1949 ljudi pozval, naj se "vse do konca pustijo pregledati pri zdravniku". Iskalcem pomoči je vedno svetoval, naj zaupajo svojim zdravnikom.

Ruth Kuhfuß, ki je imela za seboj že nekaj bolečih, vendar neuspešnih zdravljenj, se je branila nadaljnjega zdravljenja. 30. decembra 1950 je umrla za posledicami bolezni.

Medicinsko izvedensko mnenje je potrdilo brezizhodnost zdravljenja

Z medicinskega stališča je primer Ruth Kuhfuß osvetlil dr. med. Otto Freihofer, v izjavi izvedenskega mnenja: "Vsak laik bi pri podrobnejši analizi moral priti do prepričanja, kakor je bilo izrečeno tudi s strani Zavoda za zdravstveno varstvo Säckingen, da je ozdravitev zaradi 'zelo težkega stanja', kjer je bilo po zdravniških ugotovitvah 'življenje ogroženo', oz. pri čemer 'grozi smrt', z vidika človeške presoje brezizhodna. Prav tako bo vsak pošten zdravnik, ki razmišlja v smislu ira et studio in ki ne verjame preveč samozavestno, da se lahko s posedovanjem najnovejših zdravil odpove močem narave, moral pritrditi izvedenskemu mnenju gospoda prof. Lyditina iz Münchna, ki pravi 'da se ne more reči, da je bila pred 5. novembrom 1949 verjetnost ozdravitve večja'. Po mojem mnenju je več kot presenetljivo, da je pacientka sploh živela do 30. decembra 1950, tako da je vpliv Gröninga le nekoliko podaljšal njeno življenje. Za konec želim zaključiti svojo dobronamerno izjavo, da se trditvi: 'da so obstajale možnosti za ozdravitev', in ,da bi bilo možno življenje pacientke Kuhfuß še podaljšati 'če gospod Gröning ne bi nikoli prišel v njeno bližino', ne moreta s sigurnostjo napovedati niti nista zaradi tega upravičeni."

Ponesrečena sodba 

Konec julija 1957 je prišlo v porotni dvorani sodišča v Schöffenu dežele München do obravnave. V točki, ki je obravnavala uboj iz malomarnosti, je bil Bruno Gröning oproščen. Zaradi kršenja Zakona o zdravilstvu mu je bila izrečena denarna kazen v višini 2000,- nemških mark.

Čeprav je bila sodba na prvi pogled videti pozitivna, je bila zanj nesprejemljiva. Pomenila je isto kot prepoved delovanja. Zaradi napake njegovega odvetnika, ki je sodbo ocenil precej bolj pozitivno kot Gröning, pritožbe ni vložil on, temveč državno tožilstvo. Druga obravnava je bila ponovno v Münchnu v sredini januarja 1958.

Gröningova zveza

Upanje na svobodno delovanje preko združevanja

Da bi lahko kljub prepovedi ozdravljanja dosegel čim več ljudi, je Bruno Gröning že v začetku petdesetih začel ustanavljati skupnosti, na katerih je predaval in ves svoj trud usmeril v posredovanje svojega znanja iskalcem pomoči.

Zakonska zaščita in ugledno predsedstvo

22. novembra je bila v Murnau/Seehausen kot krovna organizacija ustanovljena Gröningova zveza. Zveza naj bi bila registrirana kot društvo in bi nudila Brunu Gröningu zakonsko zaščito za njegovo delovanje. Tako naj bi se nadaljnji konflikt z Zakonom o zdravilstvu dokončno odpravil.

Predsedstvu Gröningova zveza so med drugim pripadali: grof Zeppelin, grof Matuschka, Anny Freiin Ebner von Eschenbach, višji gradbeni svetnik dipl.ing. Hermann Riedinger in direktor Konstantin Weisser, na začetku kot soustanovitelj Rudolf Bachmann, s katerim se je zveza kmalu razšla. Doživljenjski predsednik je bil Bruno Gröning.

Ustvarjanje dobička s strani zapisnikarja je prevladalo nad blagostanjem bolnikov

Zapisnikar zveze je postal novinar iz Heidelberga in lektor Egon Arthur Schmidt. Že v Herfordu je bil tesno ob strani "čudodelnemu izcelitelju" in je ustanovil društvo Prstan prijateljev Bruna Gröninga Vendar to ni delovalo v duhu Bruna Gröninga in je bilo že po krajšem času razpuščeno. S Schmidtom se je Gröning takrat razšel, ker je poneveril prostovoljne prispevke.

Leta 1952 se je Schmidt ponovno obrnil na Gröninga s pojasnilom, da je uvidel svoje napake. Prosil je, če sme pomagati pri izgradnji Delovanja in Bruno Gröning ga je ponovno sprejel za sodelavca. Tako je imel Schmidt ponovno priložnost pokazati, če mu je več do blagostanja bolnikov ali do svoje lastne finančne koristi.

Leta 1955 se je Bruno Gröning dokončno razšel s Schmidtom, ker ta ni spremenil svojih nazorov. Ponovno je poskušal ustvarjati dobiček na račun Gröningovih sposobnosti. Po ločitvi od Gröninga se je Schmidt boril proti Gröningu v večih procesih. Od njega je hotel naknadno dobiti denar za svoje prostovoljno sodelovanje.

Kdo je za koga tu – Zveza za Gröningovo delovanje ali Gröningovo delovanje za Zvezo?

Poslovodstvo Zveze sta prevzela Konstantin Weisser in Hermann Riedinger. To je izgledalo zelo obetavno, glede na to, da sta bila oba zelo sposobna in bi njuna izobrazba lahko zelo koristila izgradnji delovanja Bruna Gröninga. Skrivalo pa je tudi nevarnost, da bosta delovala prevzetno proti volji preprostega delavca, ker ni dosegal njune izobrazbe.

Sčasoma so se stvari dejansko razvijale v to smer in obema možema je bilo vedno težje poslušati mnenje Bruna Gröninga. Zdelo se je, da sta popolnoma pozabila, da Zveza ne nosi le Gröningovega imena, ampak zaradi njega tudi obstaja. Zanju je bila Gröningova zveza vedno bolj sama sebi namen. Njen pravi smoter, pomagati trpečim v stiski, sta popolnoma spregledala. Videti je bilo, kakor da nočeta priznati, da se ozdravitve dogajajo zaradi Gröninga in ne zaradi Zveze.

Tako se je Gröningova zveza razvijala vedno bolj v drugo smer, kot bi se pravzaprav morala. Za moža, čigar ime je nosila, je postala Zveza ječa, ki ga je vedno bolj utesnjevala, namesto da bi ga osvobajala.

Prvi sodni proces v zvezi s prepovedjo ozdravljanja (1951- 1952)

Gröningovo delovanje zdravniška dejavnost v medicinskem smislu?

Tožba zaradi nedovoljenega opravljanja zdravilske dejavnosti

V letih 1951/52 je Bruno Gröning zaradi nedovoljenega opravljanja zdravilske dejavnosti v Münchnu prvič stal pred sodiščem. Če je bavarsko notranje ministrstvo leta 1949 označilo njegovo delovanje kot "prostovoljno ljubiteljsko dejavnost", je bilo tokrat ocenjeno kot zdravniška dejavnost v medicinskem smislu.

Obtožba se je opirala na zakon o zdravilstvu iz leta 1939, ki pa je odstopal od tedaj veljavne svobode v praksi in je nekdanje zdravilstvo želelo predati v roke nacionalsocialističnih zdravnikov.

Da in ne za prekršek proti zakonu o zdravilstvu 

Bruno Gröning je bil oproščen tako na prvi kot tudi na drugi stopnji. Predsednik Deželnega sodišča v Münchnu je ob razglasitvi svoje sodbe marca 1952 izjavil:

"Sodišče bi napačno presodilo, če bi obtoženega obsodilo zgolj na podlagi enostranskega izvedenskega mnenja. Ali delovanje Gröninga sploh sodi na področje zdravilstva, je več kot dvomljivo, saj spada v področje, ki je danes še vse premalo raziskano."

V pritožbeni obravnavi je bila oprostilna sodba sicer potrjena, toda delovanje Bruna Gröninga je bilo jasno opredeljeno kot:

"Obtoženi je tako brez dovoljenja in ne da bi bil odrejen kot zdravnik opravljal dejavnost ugotavljanja, zdravljenja ali lajšanje bolezni, trpljenja ali telesnih okvar, kar je potrebno obravnavati v smislu Zakona o zdravilstvu. [...]"

Zmota, ki je izključila krivdo pomeni prepoved ozdravljanja

Nadaljevanje sodbe: "Obsodba obtoženega ni uspela, ker se je glede na objektivne značilnosti dejanja torej izvajanja zdravilstva nahajal v zmoti, kar izključuje krivdo, saj je ravnal nenamerno."

Kljub izključitvi krivde, zaradi zmote, v kateri se je nahajal Bruno Gröning, je bila sodba, čeprav oprostilna, zelo podobna sodni prepovedi ozdravljanja. Odslej je moral Bruno Gröning vedeti, da je njegovo delo ozdravljanja prepovedano v smislu Zakona o zdravilstvu. Niso prepoznali pravih povezav njegovega delovanja, zaradi katerih njegov način delovanja ni imel ničesar skupnega z zdravljenjem v medicinskem smislu.

Tolerantnost do sleparjev

Bruno Gröning da vsem ljudem priložnost za preobrat

Izsiljena denarna plačila – sodelavci pokažejo svoj pravi obraz

Vedno znova so k Brunu Gröningu prihajali ljudje pod pretvezo, da mu želijo pomagati. Toda večino je zanimalo le to, kako bi na račun njegovih sposobnosti zaslužili. Izgledalo je, da neustavljivo privlači takšne ljudi. Kadar svojih ciljev niso dosegli oziroma se je Gröning ločil od njih, so pogosto poskušali z dolgotrajnimi sodnimi procesi izsiliti plačilo.

Tako npr. gospa Hülsmann, ki je s svojim soprogom marca 1949 iz hvaležnosti, ker je ozdravil njunega sina sprejela Bruna Gröninga kot svojega gosta v Herfordu. Po tem, ko se je izkazalo, da na račun Gröninga ne bo mogla zaslužiti, je vložila tožbo na delovnem sodišču. Čas, ki mu ga je nekoč brezplačno posvetila, je dala obračunati kot delovni čas in naknadno zahtevala svoje plačilo. Bruno Gröning ji je moral do konca svojega življenja plačevati mesečno rento. To ni bil osamljeni primer. Na takšen ali podoben način je mnogo njegovih nekdanjih sodelavcev pokazalo svoj pravi obraz.

"Tudi takšni ljudje morajo obstajati, da se pokaže, kdo je človek"

Toda zakaj je Bruno Gröning dovolil tem domnevnim pomočnikom tako blizu k sebi? Zakaj ni držal te "špekulante" proč od sebe? Na nekem predavanju 31. avgusta 1950 v Münchnu je odgovoril na to vprašanje: "Česa vsega niso ljudje do sedaj že poskušali, da bi s tem malim možem, z njegovim znanjem in sposobnostmi služili denar. Verjeli so, da so odkrili zlato jamo. Deloma so tudi imeli možnost za zaslužek, a koristi jim, hvala Bogu, ni prineslo. Tudi takšni ljudje morajo obstajati in sicer zato, da se izkaže, kakšen je človek, da gre človek preko trupel in se pri tem niti ne vpraša, ali bolnim lahko pomaga ali ne. Obstajajo ljudje, ki gredo preko trupel, ki lahko bolnega mirno pustijo ležati. Ti ljudje niso nikoli vprašali za njih, temveč so naredili vse, da so bili v moji bližini. Vem, da se bo tu in tam pojavilo vprašanje: 'Ja, če ta mož res toliko ve, kako to, da ni vedel tega, mogoče pa ne ve ničesar.' Če in koliko vem, boste sčasoma spoznali. Toda tako je moralo biti. Ta material je manjkal pri izgradnji, da bom vsem vam pot naredil prosto."

"...potem vsak ve, kdo so"

Grete Häusler (1922-2007), ozdravljena, dolgoletna sodelavka Bruna Gröninga in ustanoviteljica "Kroga prijateljev Bruna Gröninga", je opisala v svoji knjigi Tukaj je resnica o in okrog Bruna Gröninga naslednji dogodek: "Ko sem nekoč ob slovesu gospodu Gröningu zaželela vse Dobro in dejala: 'gospod Gröning, želim Vam, da bi lahko v miru delovali in da Vas ne bodo več napadali napačni sodelavci', mi je na moje veliko začudenje odgovoril: 'Povsem napačno, to tako mora biti!' Tega takrat nisem razumela, vendar mi je razložil, zakaj vse to dela in mora prestati. S tem mi je razkril veliko skrivnost: 'Vem, kaj človek nosi v sebi. Ampak, če bi ljudem dejal: 'Ta je lažnivec, ta je slepar, tat, mi nihče ne bi verjel. Kaj moram narediti? Te ljudi moram pritegniti k sebi, jih poučiti o Dobrem, jih pripraviti k preobratu in jim nato dati priložnost za laž, goljufijo in krajo. Če to potem kljub vsemu storijo, potem je vsakomur jasno, kdo so. Takrat jih pustim, da se mi povsem približajo in nisem strahopetec, potem se borim.'"

Nove poti in slepe ulice

Špekulanti okrog Gröninga

Samozvani Gröningov manager z zahtevami po ekskluzivi

Iz hvaležnosti za izcelitev svoje žene, je želel poslovnež iz Wangerooge, Otto Meckelburg, podpreti Bruna Gröninga in predložil mu je konkretne načrte za izgradnjo zdravilišč. Bruno Gröning je v to privolil in Meckelburg je postal njegov "manager".

Konec decembra sta se podala na Wangerooge. Tu je Gröning govoril na prireditvah, ki jih je organiziral Meckelburg in s tem omogočil neštete izcelitve. Možu je povsem zaupal. V overjeni izjavi z dne 8. januarja 1950 je v celoti izročil prihodnost svojega delovanja v roke Meckelburga:

»Gospod Gröning izjavlja, da se strinja z načrtom gospoda Meckelburga in se zavezuje, da bo za izpolnitev ciljev tega načrta osebno popolnoma na razpolago gospodu Meckelburgu pri nameravani ustanovitvi Društva in v Društvu samem, tudi pri njegovi kasnejši dejavnosti bo storil vse, kar bo v njegovi moči in bo koristilo doseganju prej navedenih ciljev. Gospod Gröning osebno prevzema to obvezo do gospoda Meckelburga in do društva v ustanavljanju z zgoraj navedenimi cilji. Gospod Gröning se ob tem obvezuje, da te podpore ne bo zagotovil nobeni drugi osebi in da ne bo pripadal nobenemu drugemu združenju. Svojo dejavnost bo izvajal izključno v okviru Društva in v soglasju z gospodom Meckelburgom.«

Še v januarju je Meckelburg ustanovil Društvo za raziskovanje Gröningove izcelitvene metode. Sam je postal poslovodni organ in prejemal mesečno plačo v višini 1000,- nemških mark. Bruno Gröning ni prejemal nobenega denarja. Izkazalo se je, da se Meckelburg svojih obljub ni držal. V Gröningu je pravzaprav videl le vir zaslužka in ga porogljivo označil za svojega »najboljšega konja v hlevu«. Za bolnike mu je bilo vseeno. S pogodbo je Gröninga priklenil nase in »čudodelni izceljitelj« je moral storiti, kar je zahteval.

Šele junija 1950 je Gröningu uspelo, da se je ločil od Meckelburga, za kar mu je le-ta obljubil maščevanje: »Gröninga bom spravil na kolena, polomil mu bom vse kosti.«

Zdravilec s ponudbami za predavanja

Gröning je v nadaljnih nekaj mesecih sodeloval z zdravilcem iz Münchna, Eugenom Enderlinom. Ta je na Traberhofu dobil izcelitev in ponudil Brunu Gröningu izvajanje predavanj v njegovi ordinaciji. Vendar se je tudi Enderlin izkazal za špekulanta. Ni mu šlo za to, da bi pomagal, temveč je želel iz »fenomena Gröning« ustvariti kapital. Proti koncu leta se je Gröning z njim razšel in tudi ponovno sodelovanje v letih 1952/53 je propadlo zaradi enakih razlogov.

Zdravilec – karierist

V obdobju, ki je sledilo, je imel Gröning predavanja v penzionu Weikersheim v Gräfelfingu. Novinar dr. Kurt Trampler ga je sprejel k sebi in organiziral srečanja. Gröninga je poznal že od jeseni 1949. Takrat je prišel na Traberhof kot poročevalec nekega münchenskega časopisa in je nepričakovno dobil izcelitev obremenitve v nogi. Iz hvaležnosti je napisal knjigo Veliki preobrat in se pri oblasteh zavzel za Gröninga. Podobno kot pri Enderlinu so bila tudi predavanja v Gräfelfingu dobro obiskana. Dogajale so se neverjetne izcelitve. Vendar je tudi povezava s Tramplerjem razpadla. Nekega dne je menil, da se je od Gröninga naučil že dovolj, se od njega ločil in se kot zdravilec osamosvojil.

Traberhof – masovni naval v Rosenheimu

Vse do 30 000 iskalcev pomoči se je septembra 1949 dnevno zbiralo pred Gröningom

Po zaključku preiskav v Heidelbergu se je Bruno Gröning avgusta 1949 odpravil na jug Nemčije. Želel se je izogniti vrvežu, ki je nastal okoli njega in se umaknil na zasebno posestvo pri Rosenheimu, blizu Münchna. Sprva je uspel svoje bivanje ohraniti v tajnosti. Toda po tem, ko so prvi časopisi poročali o njegovemu prispetju na Bavarsko, je prišlo do pravega masovnega navala.

Tudi do 30.000 ljudi je dnevno drlo na Traberhof pri Rosenheimu. Poročali so časopisi, tedniki in radio. Tisk, radio in tedniki so poročali. Posnet je bil celo dokumentarni film z naslovom »Gröning«, ki je dokumentiral dogajanje okoli njega.

Svetopisemski prizori

Časopis Zeitungsblitz je v drugem septembrskem tednu, v posebni izdaji poročal: »Medtem se je zbralo že več kot deset tisoč ljudi, ki so v največji vročini čakali cele ure na veliki trenutek, ko bo Gröning stopil na balkon, nagovoril množico in izžareval svojo izcelitveno moč. Tesno so stali stisnjeni drug ob drugem, da bi bili v polni meri deležni njegovega »izcelitvenega žarka«. In že so se pričele reakcije pri najtežjih bolnikih v invalidskih vozičkih in na stolih ali pri posameznikih, ki so stali na obrobju. Na pol slepi so ponovno spregledali, tisti z okvarjenimi okončinami so se ponovno dvignili, hromi so ponovno premikali svoje toge ude. Na stotine jih je poročalo o močnejših bolečinah na obolelih mestih, o trganju, zbadanju in gomazenju, o občutkih nepopisne »lahkotnosti« ali glavobolih, ki so nenadoma izginili.«

Tovrstni prizori se niso odvijali le na Traberhofu. Kjerkoli se je Gröning pojavil, so ga bliskovito obkrožili številni bolniki. Anita Höhe je dogajanje opisala v svoji knjigi Zdravilci danes: »Ko je Gröning napovedal le svoj prihod, so se že pričela romanja. Tipične prizore je opazoval novinar Rudolf Spitz ob Gröningovem obisku septembra 1949 v Münchnu:

»Ob 19.00 uri so stali tisoči na Sonnenstrasse. Ob 22.30 so še vedno stali. V petih letih vojne sem veliko doživel, vendar nisem bil nikoli tako pretresen kot v teh štirih urah, ko sem sedel nasproti Bruna Gröninga in doživel grozovito parado bede in trpljenja. Epileptiki, slepi in hromi na berglah so se prerivali k njemu. Matere so Gröningu podajale svoje hrome otroke. Ljudje so izgubljali zavest, razlegali so se kriki, roteči klici na pomoč, prošnje, želje, vzdihljaji.«

Državni organi izpovejo naklonjenost

Anita Höhne nadalje citira novinarja Rudolfa Spitza: »Prav tako je na Traberhofu pri Rosenheimu, kjer je Bruno Gröning takrat živel, opazoval bolnike na nosilih, hrome, veliko množico ljudi nek drug novinar iz Münchna, dr. Kurt Trampler, ki je prišel kot poročevalec tednika Münchner Allgemeine. Hladen novinar, ki je zapisal le tisto, kar je sam videl in slišal: »Sedaj slišimo glas z balkona, ki ni Gröningov in pohitimo k oknu. Direktor policije iz Münchna Pitzer je nagovoril zbrane ljudi. Poroča, da so se v Gröningovi prisotnosti omilile njegove težave zaradi išiasa, ki so ga mučile vrsto let. Pitzer zagotovo ni mož, ki bi bil nagnjen k pretirano senzibilni domišljiji, a kar je opazil na sebi lahko dokaže. Tedaj se je javno zavzel za Gröninga, poslanec iz CSU Hagen mu je sledil z enako izjavo.«

Tudi bavarska vlada je bila naklonjena Brunu Gröningu. Dnevnik Münchner Merkur je 7. septembra 1949 poročal z naslovom »Naklonjenost Gröningu«: »Ministrski predsednik dr. Ehard je v ponedeljek na tiskovni konferenci izjavil, da delovanje »posebnega pojava«, kot je Bruno Gröning, ne sme biti ovirano zaradi paragrafov. Po njegovem mnenju ni nobenih večjih težav, da bi Gröning pridobil dovoljenja na Bavarskem.«

Bavarsko notranje deželno ministrstvo je ob zaključku redakcije objavilo: »Predhodna kontrola izcelitvene dejavnosti Bruna Gröninga je pokazala, da se ta lahko šteje kot pomaganje iz ljubezni do bližnjega in kot taka po Zakonu o zdravilstvu ne potrebuje nobenega dovoljenja.«

Od oškodovanja dobrega imena do medicinske dokumentacije o izcelitvah

Na Traberhofu je nastal okrog Gröninga velik vrvež. Našlo se je veliko špekulantov, ki so hoteli iz njegovih sposobnosti ustvariti dobiček. Škodovali so njegovemu slovesu in ugledu ter povzročili, da se je oblast distancirala. Ko so razmere postale nevzdržne, se je Gröning umaknil v bavarske gore. Želel se je ukvarjati z nekaterimi ponudbami o izgradnji zdravilišč. Njegov cilj je bil ustvariti ustanove, v katerih bi iskalci pomoči lahko po urejeni poti prejemali ozdravitve. Zdravniki bi lahko po heidelberškem vzgledu izvajali preiskave pred in po izceljevanju ter nastale izcelitve dokumentirali.

Fenomen Gröning in znanost

Medicinska preiskava v Heidelbergu obljublja pisno izvedensko mnenje

V času Herforda so medicinski strokovni sodelavci časopisa Revue začeli preverjati Gröningove izcelitvene uspehe. Psiholog in zdravnik prof. dr. H.G. Fischer iz Marburga se je s posebno skupino dopisnikov odpeljal v Herford. Tam je imel razgovore z izceljenimi in presenečen je moral ugotoviti, da je bila Gröningova »metoda« dejansko uspešna. Zato se je odločil, da pomaga reviji Revue pri znanstveni razjasnitvi »fenomena Gröning«. Na univerzitetni kliniki v Heidelbergu naj bi raziskali »ozdravitveno metodo« »čudodelnega zdravnika«.

Bruno Gröning je pristal na Fischerjeve predloge, ker mu je pri ugodnem poteku obljubil pozitivno izvedensko mnenje. Gröning je upal, da je našel pot za svobodno delovanje.

Ozdravitve pred očmi zdravnikov – "Bruno Gröning ni šarlatan"

Preiskave so se začele 27. julija. Osebe, na katerih naj bi dokazal svoje znanje, so bile izbrane iz kroga bolnikov, ki so se v več kot 80.000 pisnih prošnjah obrnili nanj. Pridružilo se jim je tudi nekaj pacientov iz heidelberške klinike Ludolf-Krehl. Vse so skrbno pregledali in jim izdali natančne diagnoze. Po tem so prišli k Gröningu, ki je nanje deloval s "svojo metodo". Pri tem so bili ves čas navzoči zdravniki. Bili so priče temu, kako so bolezni deloma spontano izginile. Naknadne preiskave so izcelitve potrdile. Izceljeni so bili celo neozdravljivi primeri, kot na primer Bechterjeva bolezen.

V enem izmed izvedenskih mnenj, objavljenih v Revue, je prof. dr. Fischer izrecno izjavil, da Bruno Gröning ni šarlatan, temveč naravno nadarjen psihiater. S tem je poskušal s svojega vidika razložiti »fenomen Gröning«, kar pa zanj ni bilo ustrezno.

Gröning zavrača poslovne špekulacije

Dokončno izvedensko mnenje naj bi bilo izdano po ovrednotenju vseh rezultatov. Brunu Gröningu so zagotovili, da je pot za njegovo svobodno delovanje dokončno prosta. Medtem sta gospoda profesorja Fischer in von Weizsäcker (pod njegovim pokroviteljstvom je bilo celotno podjetje) predlagala Brunu Gröningu, da bi zgradili zdravilišča, v katerih bi deloval skupaj z zdravniki. A vodenje in izbiro pacientov sta si obdržala zase.

Komentar Bruna Gröninga: »Finančni pogoji, ki mi jih je postavil gospod profesor F. in vse ostalo, so bili kot takšni zame nesprejemljivi. Seveda smo se o tem veliko pogovarjali, tudi z gospodi, ki bi bili pripravljeni celotno delo financirati. Nisem se mogel strinjati s predlogi gospoda profesorja F. in sem jih zavrnil, saj prvič: niti pfeninga nisem imel in tako nisem mogel prevzeti nobenih finančnih obveznosti, ki jih kasneje ne bi mogel izpolniti in drugič: nikoli nisem nameraval iz celotnega projekta narediti posel. Zaradi tega so bile to zame nemogoče zahteve. Sicer pa sem želel delati le to, kar mi je bilo dano v mojem poslanstvu: pomagati tistim, ki iščejo pomoč ter zato biti na voljo tudi zdravnikom in psihoterapevtom, a nikoli iz vsega tega nisem nameraval delati posla.«

Izostanek izvedenskega mnenja in morebitni konflikt z zakonom

Odklonilna drža Bruna Gröninga je profesorje privedla do izgube zanimanja zanj. Obljubljeno izvedensko mnenje ni bilo nikoli izdano. Namesto, da bi mu omogočili svobodno delovanje, so mu metali le nova polena pod noge. V sklopu preiskav so bile njegove »izcelitvene metode« poimenovane z medicinskimi izrazi kot so »zdravljenje«, »pacient« itd. ter opredeljene kot medicinska dejavnost. Konflikt z Zakonom o zdravilstvu je bil na ta način programiran vnaprej.

1949 – v središču javnosti

Delovanje Bruna Gröninga v Herfordu

Tisoče bolnikov in iskalcev pomoči oblega Gröninga

Devetletni Dieter Hülsmann je bil že dalj časa priklenjen na posteljo. Bolehal je za progresivno mišično distrofijo in nihče od zdravnikov in profesorjev, ki so jih obiskali, mu ni mogel pomagati. Po tem, ko se je zanj zavzel Bruno Gröning, je otrok spet shodil. Inženir Hülsmann ga je – pod silnim vtisom sinove ozdravitve - prosil, da ostane pri njemu v gosteh. Želel je povabiti še druge bolnike, da bi jim – tako Hülsmann – "čudodelni mož" pomagal.

Bruno Gröning je sprejel povabilo in dan za dnem je prihajalo vse več iskalcev pomoči. Vedno več ljudi je izvedelo za čudežno dogajanje okrog Gröninga. Kmalu se je njegovo ime omenjalo vsepovsod. Časopisi so poročali o »čudodelnem zdravniku« in v britanski coni je postal novica dneva. Tisočeri so se zgrinjali na Wilhelmsplatz in ljudske množice so oblegale hišo.

Manfred Lütgenhorst iz dnevnika Münchner Merkur je 24. junija 1949 med drugim zapisal: »Ko sem prišel dopoldne ob 10:30 uri v Herford, je stalo pred malo dvonadstropno hišo na Wilhelmsplatzu vsaj tisoč ljudi. To je bila nepopisna slika bede. Nešteto hromih v invalidskih vozičkih, takih, ki so jih nosili svojci, slepi, gluhonemi, matere s slaboumnimi in hromimi otroki, stare mamice in mladi možje, vsi so se prerivali in ječali. Skoraj sto avtomobilov, tovornjakov in avtobusov je bilo parkiranih na trgu in vsi so prišli od daleč.«

Ohromljenosti, čiri na želodcu, slepota: »Gospod Gröning me je pogledal in sedaj sem spet popolnoma zdrav.«

Manfred Lütgenhorst nadaljuje: »Ali verjamete, da boste izceljeni?« sem spraševal bolne. Prikimali so. »Včeraj bi morali biti tukaj« mi je nekdo odgovoril. »Gospod Gröning je bil v kraju Viersen v Porenju in tukaj na dvorišču je pet hromih ljudi vstalo in domov so odšli izceljeni. Izcelitve na daljavo – na dvorišču so bili izceljeni.« Ostali bolniki so to potrdili.

Hodil sem dalje skozi množico ter si stenografiral njihove prečudovite pripovedi. Z njimi bi lahko napolnil knjigo. Ko sem si prižgal cigareto, mi je mladenič, ki je stal poleg mene, dejal: »Prosim, prodajte mi eno!« Nosil je vojaški suknjič in videti je bil kot povratnik iz Rusije. Dal sem mu cigareto. Prižgal si jo je in ponosno dejal: »Poglejte, vse lahko spet delam sam.« Pri tem je premaknil svojo desno roko hkrati s prsti in svojo desno nogo. »Je tudi vas izcelil Gröning?« sem vprašal. »Da, v Rusiji sem ohromel po desni strani. Gospod Gröning me je pogledal in sedaj sem ponovno popolnoma zdrav, še vedno ne morem tega dojeti.« Veselo je razgibaval svoje okončine.

Usmeril sem se k skupini, ki se je zbirala okrog belolase, približno štiridesetletne gospe. »Seveda sem bila tudi jaz izceljena s pomočjo gospoda Gröninga« sem slišal reči gospo. »Imela sem velikanske razjede na želodcu, vedno bolj sem hujšala in zaradi bolečin nisem mogla več spati. Pri Gröningu nas je bilo dvanajst. Pogledal me je in tedaj mi je bilo, kakor da so razjede kot kamni popadale na tla. Od takrat nimam več nobenih bolečin. Redim se in rentgenski posnetki so jasno pokazali, da so razjede izginile. Na razpolago sem bila zdravniški preiskovalni komisiji. Lahko vam rečem, da so onemeli!«

Gospa je nadaljevala: »Vendar to še ni vse. Prejšnji teden je bil tu na dvorišču slep moški. Čakal je že več dni in noči. Ker pridem večkrat sem, sem ga opazila. Zasmilil se mi je in povabila sem ga na kosilo. »Ne«, se je branil. »Ne smem zamuditi trenutka, ko bo ven prišel gospod Gröning.« Potem sem mu prinesla žemljice in mu rekla, da bi poskrbela za to, da bo prišel na želežniško postajo. »Nikogar ne potrebujem, ker bom lahko sam odšel na železniško postajo.« Nato sem se lahko prepričala na lastne oči. Gospod Gröning je prišel in mladi mož je zaklical: »Spet lahko vidim!« Tančica se je dejansko umaknila z njegovih oči. Opisal mi je torbico, ki sem jo imela v roki. Dejal je: »Tam pelje avto in tam je registrska tablica.« Sam je našel pot na želežnisko postajo. Vsi prisotni so jokali od veselja.«

Prepoved izceljevanja s strani oblasti in zdravniške skupnosti

Ni dolgo trajalo in tudi oblast – predvsem zdravstveni urad – se je zavzel za primer. Ustanovili so preiskovalno komisijo in Bruno Gröning je dobil prepoved izceljevanja. Nekateri vplivni zdravniki so postali njegovi zapriseženi sovražniki. Naredili so vse, da se prepove njegovo delovanje in zahtevali, da svoje zdraviteljske sposobnosti podvrže znanstveni kontroli. Kakšna nastrojenost je tičala v ozadju te prepovedi, postane jasno iz naslednjih izjav pristojnih zdravnikov, ki so k temu prispevali svoj delež: »Gröning lahko dokaže, kar želi, vendar dovoljenja za ozdravljanje ne bo dobil." »Ukvarjati se z Gröningom je v nasprotju z zdravniško etiko.« Konec junija je moral dokončno zapustiti Herford. Vsa prizadevanja za pridobitev dovoljenja so spodletela.

Življenjska pot in odločilne življenjske postaje

Priprava na poznejše delovanje

Vsiljena in prekinjena učna leta

Po petih letih osnovne šole se je Bruno Gröning začel učiti za trgovca. Na očetovo zahtevo je moral šolanje po dveh letih in pol prekiniti. Zidarski delovodja je želel, da se tudi njegov sin izuči v gradbeništvu. Poslal ga je v uk za tesarja, a tudi tega ni dokončal. To je preprečila gospodarska kriza povojnega obdobja. Četrt leta pred zaključkom njegovega učnega obdobja je moralo podjetje, kjer se je učil, zaradi pomanjkanja naročil prenehati s poslovanjem. V času, ki je sledil, se je preživljal z različnimi dejavnostmi. Egon Arthur Schmidt je o tem času napisal:

»Vsako delo, ki se ga je lotil, je uspelo«

»O tej posebnosti so mi poročali različni sodelavci, da je vsako delo, ki se ga je lotil uspelo, pa naj je bilo to popravilo ur, radijskih sprejemnikov ali ko je delal kot ključavničar. Še posebej so mu ležale tehnične stvari. Nikoli se ni izognil poprijeti za najbolj groba in fizično najtežja opravila. Kot pristaniški delavec je svojo vrv vlekel prav tako, kot vsak njegov kolega. Tega ni niti malo skrival, saj je spadalo k poti, ki ga je vodila skozi globine, da bi se potem povzpel navzgor. Star kitajski pregovor pravi: »Kdor ni nikoli šel skozi močvirje, ne more postati svetnik.« Obstaja mnogo pričevanj nekdanjih tovarišev, za eno sem izvedel šele pred kratkim in kjer je bilo brez pridržkov rečeno, da je poročevalcu ostal Bruno Gröning, s katerim je sodeloval leto dni, v spominu kot najboljši in najbolj pošten tovariš, ki ga je kdajkoli imel.«

Poroka in udarci usode v družini

Poročil se je pri enaindvajsetih, a njegova žena zanj ni imela razumevanja. Stlačiti ga je želela v okvir meščanskega družinskega življenja in z izcelitvami opravila kot z nečim »čudaškim«. Sinova Harald in Günter, rojena 1931 in 1939, sta oba umrla v starosti devet let. Čeprav so že številni ljudje s pomočjo Bruna Gröninga dobili izcelitev, Gertrud Gröning ni verjela v izcelitveno moč svojega moža. Otrok ni zaupala njemu, temveč zdravnikom. Toda šolska medicina ni mogla pomagati. Oba fanta sta umrla v bolnišnici, Harald leta 1940 v Gdansku, Günter leta 1949 v Dillenburgu. Za Bruna Gröninga so bili to težki udarci usode. Celo mnogo let kasneje so mu stopile solze v oči, ko je govoril o svojih sinovih.

Tako je bil čas med svetovnima vojnama zanj priprava na njegovo kasnejše delovanje. Doživeti je moral marsikatero grenko izkušnjo, da bi lahko razumel ljudi v vseh življenjskih okoliščinah ter občutil njihove stiske.

Pomagati namesto streljati – na vojaški fronti in v vojnem ujetništvu

Med drugo svetovno vojno je bil leta 1943 vpoklican v vojsko, kjer je prišlo do trenja z njegovimi predpostavljenimi. Ker se je uprl temu, da bi streljal na ljudi, so mu grozili z vojaškim sodiščem. Navsezadnje je le moral na fronto. Bil je ranjen, padel v rusko ujetništvo in se kot izgnanec leta 1945 vrnil v Zahodno Nemčijo.

Vedenje Bruna Gröninga v času vojne je zaznamovala želja pomagati. Celo na fronti je izkoristil vsako priložnost in se zavzel za tovariše ali civilno prebivalstvo.

V neki ruski vasi je na smrt sestradanim omogočil dostop do zalog hrane, ki jih je imela vojska. V ujetništvu je tovarišem izboril boljša oblačila, boljšo hrano in boljša bivališča. Številnim, ki so zaradi lakote trpeli za trebušnimi edemi, je pomagal, da so dobili izcelitev. V grozotah vojne ni ubil nobenega človeka, a pomagal številnim.

Razveza zakona in predaja vsem ljudem

Decembra 1945 je bil izpuščen iz ujetništva. Novo eksistenco si je ustvaril v hessenškem Dillenburgu in tja pripeljal svojo družino. Toda po tem, ko je umrl tudi drugi sin in ko mu je hotela žena prepovedati vsakršno pomoč ljudem, se je od nje ločil. Čutil se je dolžnega, da moč izceljevanja, ki jo je imel, deli z vsemi ljudmi. Dejal je: »Ne pripadam posameznikom, pripadam človeštvu.«

V začetku leta 1949 ga je pot vodila v Porurje. Po pričevanjih nekaterih izceljenih je postajalo vedno več ljudi pozornih na Bruna Gröninga. Selil se je od hiše do hiše, vedno tja, kjer so ga potrebovali, kjer so ga bolni prosili za pomoč. Tako je deloval v manjših krogih, dokler ni marca 1949 sprejel povabila inženirja iz Herforda, da obišče njegovega sina.

Otroštvo in mladost

Tepen, zasmehovan, nerazumljen - otrok, ki je drugačen kot vsi ostali

Beg iz trdosrčne okolice v naravo: »Tu sem doživel Boga«

Bruno Gröning se je rodil zakoncema Avgustu in Margarethe Gröning 30. maja 1906 v Gdansku-Oliva, kot četrti izmed sedmih otrok. Starši so že zgodaj opazili nenavadno lastnost sina, da so se mu sicer plahe živali, kot so zajci in srne, spontano približale in se mu brez strahu dovolile pobožati.

V dobi odraščanje mu je postajala okolica vse bolj tuja. Pripovedoval je, da je bil včasih doma tako tepen, da je bil ves moder. Dejal je, da ga udarci niso boleli, vendar pa se je počutil nerazumljenega.

Odrinjen zaradi trdosrčnosti okolice se je mali Bruno zatekel v naravo. Čutil je večjo pripadnost živalim, drevesom in grmičevju, kot marsikaterim ljudem. Pogosto je za več ur izginil v bližnji gozd.

»Tu sem doživel Boga. V vsakem grmičku, v vsakem drevesu, v vsaki živali, celo v kamnih. Vsepovsod sem lahko ure dolgo – občutka za čas pravzaprav ni bilo – stal in razmišljal in vsakokrat se mi je zdelo, kot da se je moje celotno notranje življenje razširilo v neskončnost.«

Nikoli ni sodeloval v divjih pretepih sovrstnikov. Tako je bil pogosto predmet zlobnega zasmehovanja in zaradi svoje drugačnosti tepen in kaznovan.

Dobrodošle ozdravitve pri ljudeh in živalih

Sčasoma je postajal razpoznaven tisti aspekt delovanja Bruna Gröninga, ki ga je kasneje postavil v središče pozornosti javnosti: V njegovi prisotnosti so ljudje in živali ozdraveli. Posebej med prvo svetovno vojno je pogosto obiskoval lazarete, kjer je bil dobrodošel. Ranjeni so se v njegovi bližini dobro počutili in mnogi so ozdraveli. Bolniki so pogosto prosili njegovo mamo, naj k njim pripelje malega Bruna. Otrokova sposobnost izceljevanja je bila v družini in krogu znancev lepo sprejeta.

Prizadevanje k samostojnosti

Bruno Gröning je v svojem življenjepisu napisal: »Že, ko sem bil majhen otrok, so se bolni ljudje v moji bližini osvobodili obremenitev. Tako otroke kot odrasle so moje besede, v primerih razburjanja ali prepirov, popolnoma pomirile. Že kot otrok sem prav tako ugotovil, da so se živali, ki so sicer veljale za plašne ali divje, do mene vedle dobrodušno in krotko. Moj odnos do staršev je bil zatorej nenavaden in napet. Že zgodaj sem si prizadeval k popolni samostojnosti in se tako želel osvoboditi okoliščin »nerazumevanja« svoje družine.«

Bruno Gröning (1906‒1959)

Nenavadna oseba v družbeni polemiki

Bruno Gröning se je leta 1949 nenadoma pojavil v središču nemške javnosti. Tisk in drugi takratni mediji so o njem zavzeto poročali. Več mesecev se je dogajanje v mladi republiki vrtelo okrog »čudodelnega zdravnika«, kot so ga kmalu poimenovali. Posnet je bil film, ustanovljene so bile znanstvene preiskovalne komisije, ukvarjanje z njim pa je seglo vse do najvišjih ravni oblasti. Minister za socialne zadeve dežele Severno Porenje-Vestfalija je Bruna Gröninga preganjal zaradi kršitve Zakona o zdravilstvu, bavarski ministrski predsednik pa je izjavil, da se takšnih »izjemnih oseb«, kot je Gröning, ne bi smelo ovirati zaradi predpisov. Bavarski notranji minister je označil Gröningovo delovanje kot »nekoristoljubno delovanje iz ljubezni«.

Primer Bruna Gröninga je bil predmet burne in polemične razprave pri vseh slojih prebivalstva. Duhovno ozračje je bilo čustveno nabito. Duhovniki, zdravniki, novinarji, pravniki, politiki in psihologi ‒ vsi so govorili o Brunu Gröningu. Njegove čudežne ozdravitve so bile za nekatere milost višje sile, za druge šarlatanstvo.Toda resničnost ozdravitev je bila dokazljiva z medicinskimi izvidi.

Zanimanje svetovne javnosti za preprostega delavca

Bruno Gröning, rojen 1906 v Gdansku, je po drugi svetovni vojni kot pregnanec emigriral v Zahodno Nemčijo. Bil je preprost delavec. Preživljal se je z različnimi deli, med drugim kot tesar, delavec v tovarni in pristanišču. Naenkrat se je znašel v središču pozornosti javnosti. Novica o čudežnih ozdravitvah se je razširila po vsem svetu. Bolniki in prošnje za pomoč so prihajali od vsepovsod. Na desettisoče iskalcev pomoči je prihajalo v kraje, kjer je deloval. Napovedovala se je revolucija v medicini.

V primežu prepovedi, sodnih postopkov in pohlepnih sodelavcev

Vendar tukaj so bili tudi nasprotniki. Napeli so vse sile, da bi preprečili delovanje Bruna Gröninga. Sledile so prepovedi delovanja, naprtili so mu sodne procese. Vsa prizadevanja, da bi uredili njegovo delovanje, so se izjalovila. Po eni strani zaradi nasprotovanja pristojnih organov in po drugi strani zaradi nemoči ali pohlepa njegovih sodelavcev. Ko je Bruno Gröning leta 1959 umrl v Parizu, je bil zadnji sodni proces še v polnem teku. Postopek je bil ustavljen, pravnomočna sodba pa ni bila nikoli izrečena. Toda številna vprašanja so ostala brez odgovora.