Priča takratnega časa Christa Hinz

Vojni invalid skoči preko ograde

Za delovanje Bruna Gröninga na Traberhofu sem izvedela od znanke. Nato sem se odpeljala tja za dva dni. Ob mojem prihodu je bilo pred kobilarno zbranih najmanj deset-do dvajsettisoč ljudi. Bruna Gröninga še ni bilo videti. Cele ure smo čakali nanj.

Nato je prišel in z balkona nagovoril ljudi. Začutila sem elektriko in vibracije ter gomazenje po vsem telesu. Tudi drugi ljudje so se premikali, njihovi udi so prav trepetali. Vsega tega ne bi mogla verjeti, če ne bi tega sama doživela. Nekaj prisotnih je začelo vpiti: "Ne potrebujem več palice!" in: "Spet lahko hodim!"

Stali smo tesno drug ob drugem, vendar sem se kljub temu prerinila skozi množico, ker me je vse, kar se je dogajalo, zelo zanimalo.

Nosači Rdečega križa so pomagali moškemu, da se je vzravnal, kajti ležal je na primitivnih lesenih deskah. Dvignil je roke in prosil za pomoč, pri tem ga je v curkih oblival pot. Vprašala sem ga, kaj mu manjka in odgovoril mi je: "Sem vojni invalid." Kasneje je vstal.

Nato sem videla jokati dedka, ki je bil tam s svojim osemletnim vnukom. Fantek ni mogel hoditi. Sestavili so voziček iz navadnih desk, da bi dečka lahko prinesli na Traberhof k Brunu Gröningu. Starec mi je v solzah pripovedoval, da njegov vnuk lahko spet hodi.

Nek drug moški je skočil preko ograde in rekla sem mu: "Ja vi ste pa tu na napačnem mestu!" Na to mi je odgovoril: "V nedeljo sem bil še hrom in sem hodil s pomočjo bergel." Pet dni kasneje je isti moški skakal preko ograde. Žarel je od blaženosti in pokazal mi je svojo izkaznico, ki je dokazovala, da je vojni invalid.

Prav tako sem srečala starega moža. Sedel je v invalidskem vozičku. Izgubil je svojo ozdravitev. Ljudje so zatrjevali, da ozdravitve ne morejo biti trajne in da je Gröning šarlatan. Verjel je tem besedam.

Ljudje so stali tam dan in noč. Ves čas, ko sem bila na Traberhofu nisem čutila lakote. Množica ljudi ni bila histerična, vsi so verjeli in zaupali, da bodo ozdraveli. Ko sem gledala te ljudi, ki so ležali na deskah ali se podpirali z berglami, sem bila notranje tako pretresena, da sem ostala brez besed in sem to le s težavo opazovala.

Verjamem, da je imel Bruno Gröning neko posebno povezavo z Bogom. Obžalovala sem, da ga nisem mogla večkrat srečati. Še danes pogosto mislim na to, kar sem doživela.