Poročilo priče takratnega časa
Ozdravitev zaprtja in embolije – "Dogodek je postal predmet vaškega pogovora"
Medtem, ko so iskalci pomoči čakali na
Wilhemsplatzu, so se drugje odigrali prizori kot naslednji:
Zdravniki so dvignili roke od matere naše priče časa. Šest tednov ni mogla na veliko potrebo. Vsa medicinska prizadevanja, kot klistir, odvajala itd. so bila neučinkovita. K temu se je pridružila še embolija.
Priča časa: "Vsi člani družine smo bili že na koncu. Oprijeli smo se vsake rešilne bilke, da bi našli pomoč in ozdravitev za našo mamo. V tej situaciji smo slišali, da je bil Bruno Gröning tu v Herfordu v Wittekindstraße pri težkemu bolniku. Odpravil sem se tja. Tam je bilo že približno 20 drugih ljudi, ki so prav tako prišli po pomoč. Ob pozdravu mi je Bruno Gröning dejal: 'Pojdite v kuhinjo. Danes zvečer bom šel z vami k vaši materi.' Kako je vedel, da sem prišel k njemu zaradi moje mame, ne vem. Ničesar mu nisem omenil.
Med čakanjem v kuhinji sem doživel naslednje: v tem času je prišla mati z otrokom. Otrok je imel strašen oslovski kašelj, ki smo ga slišali že od daleč. Otroka z materjo so pripeljali k nam v kuhinjo. Bruno Gröning ga je ljubeče pobožal po laseh. Obrnil se je k materi in dejal: 'Pazite na otroka, kajti v naslednje četrt ure bo izbruhal rumeno sluz.' Nato je Bruno Gröning zapustil kuhinjo, da bi se ponovno posvetil drugim. Otrok se je naenkrat začel daviti. V zadnjem trenutku sem ga zagrabil in podržal nad zabojem za premog, kamor je bruhal. Takšnega bljuvanja v življenju še nisem videl. Kasneje je Bruno Gröning dejal materi: 'Otrok je zdrav...' Nato je šla in deklica ni več kašljala.
Ponoči ob polnoči sva se odpeljala k moji materi v Bielefeld. Med vožnjo je Bruno Gröning pripomnil, naj si ne delam skrbi, kajti ozdravitvena moč prihaja od Boga. Človek mora samo verjeti v Dobro. Nato me je seznanil s tem, da se sedaj, med vožnjo, že ukvarja z mojo materjo in se je duhovno povezal z njo.
Ko sva prišla v spalnico moje matere, se je Bruno Gröning usedel k njeni postelji. Na moje veliko veselje sem videl, da so postale njene oči že veliko bolj jasne. Trebuh pa je bil še vedno napihnjen kot sod. Bruno Gröning se je nato pogovarjal z njo in opazil sem, kako se je v moji materi spet pojavilo veselje do življenja. Njeno srce je bilo odprto za Bruna Gröninga; verjela je vanj. Bruno Gröning je zahteval kozarec vode za mojo mamo in rekel, da ji bo dobro del. Šel sem načrpat svežo vodo na dvorišče in mati jo je spila. Bruno Gröning je obrnjen k mojemu očetu dejal: 'Pazite na blato in urin vaše žene. Videli boste in se čudili, kako se bo vse sprostilo in kaj bo vse prišlo iz nje.' Moj oče je vprašal Bruna Gröninga, koliko mu je dolžan, koliko naj plača. Bruno Gröning je le odvrnil: 'Zahvalimo se Gospodu Bogu in z zahvalnim pismom poročajmo, kaj smo doživeli.'
Naslednjega dne se je začelo dogajati v maminem trebuhu. Oče je povedal, da so napolnili sedem polnih veder. Dva dni kasneje je mati vstala popolnoma zdrava. Od tistega časa dalje so bile ozdravljene tudi njene odprte noge in krčne žile brez zdravniške pomoči. Njen zdravnik je bil brez besed. Dogodek je postal glavna vaška tema.
Ko sem Brunu Gröningu pogledal v oči, sem vedel: Tu stoji vernik! Edinstveno izžarevanje! Če bi mi pred tem nekdo pripovedoval o takšnem dogodku, bi si misli: 'Ne kvasi neumnosti!' Vendar mora človek kaj takega doživeti sam, da lahko verjame. Ta dogodek je zame ostal enkratno doživetje."
