Priča takratnega časa Anni Freiin Ebner von Eschenbach

"Kot da bi se moral zdravnik spet privaditi na pogled na svojo zdravo soprogo"

V letih 1950/51 je imel Bruno Gröning nekaj časa predavanja v domu za tujce Weikersheim v Gräfelfingu. Anni Freiin Ebner von Eschenbach je obiskala nekaj teh predavanj in pisno zabeležila nekaj dogajanj. Na primer:

"Nekoč so pripeljali mlado žensko v invalidskem vozičku, v obraz bledo kot sneg. Med predavanjem je izgubila zavest in izgledala, kot da bi bila mrtva. Bruno Gröning jo je ošinil s pogledom in pomiril vse, ki so stali v njeni bližini in postali zaskrbljeni, še posebej moškega, ki ji je stal ob strani.

Čez slabe pol ure se je prebudila, se pretegnila, postala rdeča v lica in vstala iz invalidskega vozička ter šla proti Gröningu, še malce negotova, vendar s sijočim, začudenim izrazom v očeh.

'Lepo, draga gospa, ko človek spet lahko stoji na lastnih nogah in srce spet bije v normalnem ritmu! Vendar ne poskušajte takoj nadoknaditi izgubljenih let – počasi navadite telo na njegove obveznosti!'

Ko se je gospa želela zahvaliti, je Gröning dejal: 'Zahvalite se Bogu! Jaz sem samo Njegov mali pomočnik, dokažite, da ste pravi Božji otrok!'

Mož, ki jo je pripeljal, je vstal in rekel z ganjenim glasom: 'Gospod Gröning, jaz sem njen soprog in sam zdravnik, zame je bila moja žena neozdravljiva, čeprav sem storil vse. Vendar je imela samo eno željo, priti k vam. Prepričan sem bil, da mi bo umrla že na poti sem, kajti imela je tako bolno srce, da je bil vsak gib povezan z ogrožanjem življenja. Pretresen sem nad tem čudežem in komaj lahko verjamem!'

Jokal je od veselja in porinil prazen invalidski voziček ven ter se usedel s svojo ženo na stol ter poslušal dveurno predavanje. Pogosto je vprašujoče pogledal s strani svojo ženo, kot da bi se moral najprej privaditi na pogled na svojo zdravo, srečno ženo."