Izcelitev težkih depresij in post-travmatskih obremenitvenih motenj (PTOM)
R. Z. (43), Melbourne (Avstralija)
Že kot otrok sem bila depresivna. Oče je bil do mene pogosto nasilen. Venomer sem bila tiha, strašljiva ter sem slabo spala. Pri devetih letih sem bila zlorabljena. Družina je vedela za to, a storila ni ničesar. Pri 16-ih sem se hotela ubiti in sem zaužila prevelik odmerek tablet – »neuspešno«. V šoli sem padla pri vseh predmetih. Zaradi tega sem se še bolj sovražila in verjela, da nisem za nobeno rabo. Pri 18-ih sem se odselila od doma. Od 22-ega leta dalje sem bila v psihiatrični oskrbi. Zaradi stranskih učinkov, zdravil nisem jemala. Zakon mi je razpadel po treh letih in psihiater mi je dejal, da zame ne more storiti več ničesar. Za mano je ostajala odisejada psihologov, psihiatrov, zdravnikov, bolnišnic, duhovnih zdravilcev in zdravilcev. Pri vsakem spominu na preteklost se mi je telo razgrajevalo. Skrivala sem se in doživljala napade panike, kot bi bil srčni infarkt. Nato sem za več ur padla v nezavest. Vrata sem imela zaklenjena in med urami jokanja vsakokrat zaspala. Depresije, strahovi in napadi panike so bili enostavno prehudi in v letu 2003 so me sprejeli v psihiatrično bolnišnico. Po testiranjih so mi predpisali zdravila (Cipramil, nato Avanza = Mirtazepam), ki so mi tudi pomagala. Mislila sem, da je sedaj vse v redu, toda v moji duši je bilo še vedno nekaj, kar je kričalo naglas. V letu 2005 sem se poskušala s pomočjo psihiatra odvaditi jemanja zdravil. Ko sem količino tablet zmanjšala na eno, so se pričeli odtegnitveni simptomi. Pojavili so se izbruhi znojenja, bolečine, strah, tresenje, slabosti in klavstrofobija. Odločila sem se za nadaljnje jemanje zdravil. Predpisali so mi tablete za spanje in Valium proti odstavitvenem sindromu. Toda, ko sem povišala odmerek ponovno na 60 mg, so vsi simptomi prenehali. To je bilo zame veliko razočaranje, saj sem sedaj sprevidela, da sem bila od teh zdravil zelo odvisna. Imela sem občutek, da bom morala vso nadaljnje življenje preživeti s terapijo in pri zdravnikih. Depresije so bile tako močne, da sem veliko jokala še naprej, imela povsod bolečine ter želela končati svoje življenje. Samomor naj bi storila 1. julija 2007.
Na koncu lahko pomaga le še Bog
V petek, 29. junija 2007, sem na nekem mostu, v naseljenem delu Melbourn-a, padla na kolena in prosila Boga naj mi pomaga. Če ne bom prejela nobenega znaka, sem nameravala v nedeljo 1. julija 2007 storiti samomor. Dan zatem me je poklicala prijateljica, ki o mojih težavah ni vedela ničesar. Vprašala me je, če bi se lahko srečali na kavi in mi povedala za film o nekem zdravilcu. Prosila sem Boga naj mi pokaže pravo pot in 1. julija 2007, sem si ta film ogledala.
Rešitev
Med filmom »Fenomen Bruno Gröning« sem jokala. Moje srce je bilo odprto, čutila sem toploto in ljubezen. Priča tistega časa je v filmu opisala izcelitev želodčnega raka in govorila o odrešitvi. Pripoved se me je zelo dotaknila. Čutila sem, kako se je v mojem telesu pretakal Heilstrom. Po koncu filma sem bila vesela in čutila sem energijo. V tem trenutku mi še ni bilo jasno, da sem prejela izcelitev, a bila sem hvaležna, da je Bog uslišal moje molitve. Iz dneva v dan mi je šlo na bolje. Ponovno sem se začela ukvarjati s športom. Po določenem času so zdravila dosegla nasprotni učinek t.j., po jemanju sem postala depresivna. Po obisku zasedanja v Sydney-u aprila 2008 sem dobila močne Regelung. Potrebovala sem več spanja in imela glavobole. Depresij, kakor odtegnitvenih simptomov po Regelung nisem več imela. Redno sem obiskovala še ure skupnosti in se od takrat redno dvakrat na dan Einstellen na Heilstrom. Bila sem odrešena in osvobojena bolečin, odvisnosti, obravnav, zdravnikov in občutka, da sem mučena. Zahvaljujem se Bogu in našem prijatelju Brunu Gröningu, da se mi je povrnilo življenje.
Psihološki komentar
Gospa Zenel je že v mladosti razvila ponavljajočo se depresivno motnjo s samomorilnimi namerami, kakor kronično post-travmatsko motnjo z izogibanjem negativnim spominom in hkratnim utrinki iz preteklosti, disociacijo, strahovi, strašljivostjo ter motnjami spanja. Niti različne psihoterapevtske, niti psihofarmakološke obravnave, niso prinesle trajnejše izboljšave njenega stanja. Nenadna sprememba na doživljajski in vedenjski ravni z učenjem Bruna Gröninga, je do tega trenutka iz psihološkega vidika nerazložljivo in zelo nenavadno.V tem primeru lahko govorimo o izcelitvi po duhovni poti.
R. B., psihologinja
