Traberhof – masovni naval v Rosenheimu

Vse do 30 000 iskalcev pomoči se je septembra 1949 dnevno zbiralo pred Gröningom

Po zaključku preiskav v Heidelbergu se je Bruno Gröning avgusta 1949 odpravil na jug Nemčije. Želel se je izogniti vrvežu, ki je nastal okoli njega in se umaknil na zasebno posestvo pri Rosenheimu, blizu Münchna. Sprva je uspel svoje bivanje ohraniti v tajnosti. Toda po tem, ko so prvi časopisi poročali o njegovemu prispetju na Bavarsko, je prišlo do pravega masovnega navala.

Tudi do 30.000 ljudi je dnevno drlo na Traberhof pri Rosenheimu. Poročali so časopisi, tedniki in radio. Tisk, radio in tedniki so poročali. Posnet je bil celo dokumentarni film z naslovom »Gröning«, ki je dokumentiral dogajanje okoli njega.

Svetopisemski prizori

Časopis Zeitungsblitz je v drugem septembrskem tednu, v posebni izdaji poročal: »Medtem se je zbralo že več kot deset tisoč ljudi, ki so v največji vročini čakali cele ure na veliki trenutek, ko bo Gröning stopil na balkon, nagovoril množico in izžareval svojo izcelitveno moč. Tesno so stali stisnjeni drug ob drugem, da bi bili v polni meri deležni njegovega »izcelitvenega žarka«. In že so se pričele reakcije pri najtežjih bolnikih v invalidskih vozičkih in na stolih ali pri posameznikih, ki so stali na obrobju. Na pol slepi so ponovno spregledali, tisti z okvarjenimi okončinami so se ponovno dvignili, hromi so ponovno premikali svoje toge ude. Na stotine jih je poročalo o močnejših bolečinah na obolelih mestih, o trganju, zbadanju in gomazenju, o občutkih nepopisne »lahkotnosti« ali glavobolih, ki so nenadoma izginili.«

Tovrstni prizori se niso odvijali le na Traberhofu. Kjerkoli se je Gröning pojavil, so ga bliskovito obkrožili številni bolniki. Anita Höhe je dogajanje opisala v svoji knjigi Zdravilci danes: »Ko je Gröning napovedal le svoj prihod, so se že pričela romanja. Tipične prizore je opazoval novinar Rudolf Spitz ob Gröningovem obisku septembra 1949 v Münchnu:

»Ob 19.00 uri so stali tisoči na Sonnenstrasse. Ob 22.30 so še vedno stali. V petih letih vojne sem veliko doživel, vendar nisem bil nikoli tako pretresen kot v teh štirih urah, ko sem sedel nasproti Bruna Gröninga in doživel grozovito parado bede in trpljenja. Epileptiki, slepi in hromi na berglah so se prerivali k njemu. Matere so Gröningu podajale svoje hrome otroke. Ljudje so izgubljali zavest, razlegali so se kriki, roteči klici na pomoč, prošnje, želje, vzdihljaji.«

Državni organi izpovejo naklonjenost

Anita Höhne nadalje citira novinarja Rudolfa Spitza: »Prav tako je na Traberhofu pri Rosenheimu, kjer je Bruno Gröning takrat živel, opazoval bolnike na nosilih, hrome, veliko množico ljudi nek drug novinar iz Münchna, dr. Kurt Trampler, ki je prišel kot poročevalec tednika Münchner Allgemeine. Hladen novinar, ki je zapisal le tisto, kar je sam videl in slišal: »Sedaj slišimo glas z balkona, ki ni Gröningov in pohitimo k oknu. Direktor policije iz Münchna Pitzer je nagovoril zbrane ljudi. Poroča, da so se v Gröningovi prisotnosti omilile njegove težave zaradi išiasa, ki so ga mučile vrsto let. Pitzer zagotovo ni mož, ki bi bil nagnjen k pretirano senzibilni domišljiji, a kar je opazil na sebi lahko dokaže. Tedaj se je javno zavzel za Gröninga, poslanec iz CSU Hagen mu je sledil z enako izjavo.«

Tudi bavarska vlada je bila naklonjena Brunu Gröningu. Dnevnik Münchner Merkur je 7. septembra 1949 poročal z naslovom »Naklonjenost Gröningu«: »Ministrski predsednik dr. Ehard je v ponedeljek na tiskovni konferenci izjavil, da delovanje »posebnega pojava«, kot je Bruno Gröning, ne sme biti ovirano zaradi paragrafov. Po njegovem mnenju ni nobenih večjih težav, da bi Gröning pridobil dovoljenja na Bavarskem.«

Bavarsko notranje deželno ministrstvo je ob zaključku redakcije objavilo: »Predhodna kontrola izcelitvene dejavnosti Bruna Gröninga je pokazala, da se ta lahko šteje kot pomaganje iz ljubezni do bližnjega in kot taka po Zakonu o zdravilstvu ne potrebuje nobenega dovoljenja.«

Od oškodovanja dobrega imena do medicinske dokumentacije o izcelitvah

Na Traberhofu je nastal okrog Gröninga velik vrvež. Našlo se je veliko špekulantov, ki so hoteli iz njegovih sposobnosti ustvariti dobiček. Škodovali so njegovemu slovesu in ugledu ter povzročili, da se je oblast distancirala. Ko so razmere postale nevzdržne, se je Gröning umaknil v bavarske gore. Želel se je ukvarjati z nekaterimi ponudbami o izgradnji zdravilišč. Njegov cilj je bil ustvariti ustanove, v katerih bi iskalci pomoči lahko po urejeni poti prejemali ozdravitve. Zdravniki bi lahko po heidelberškem vzgledu izvajali preiskave pred in po izceljevanju ter nastale izcelitve dokumentirali.

Fenomen Gröning in znanost

Medicinska preiskava v Heidelbergu obljublja pisno izvedensko mnenje

V času Herforda so medicinski strokovni sodelavci časopisa Revue začeli preverjati Gröningove izcelitvene uspehe. Psiholog in zdravnik prof. dr. H.G. Fischer iz Marburga se je s posebno skupino dopisnikov odpeljal v Herford. Tam je imel razgovore z izceljenimi in presenečen je moral ugotoviti, da je bila Gröningova »metoda« dejansko uspešna. Zato se je odločil, da pomaga reviji Revue pri znanstveni razjasnitvi »fenomena Gröning«. Na univerzitetni kliniki v Heidelbergu naj bi raziskali »ozdravitveno metodo« »čudodelnega zdravnika«.

Bruno Gröning je pristal na Fischerjeve predloge, ker mu je pri ugodnem poteku obljubil pozitivno izvedensko mnenje. Gröning je upal, da je našel pot za svobodno delovanje.

Ozdravitve pred očmi zdravnikov – "Bruno Gröning ni šarlatan"

Preiskave so se začele 27. julija. Osebe, na katerih naj bi dokazal svoje znanje, so bile izbrane iz kroga bolnikov, ki so se v več kot 80.000 pisnih prošnjah obrnili nanj. Pridružilo se jim je tudi nekaj pacientov iz heidelberške klinike Ludolf-Krehl. Vse so skrbno pregledali in jim izdali natančne diagnoze. Po tem so prišli k Gröningu, ki je nanje deloval s "svojo metodo". Pri tem so bili ves čas navzoči zdravniki. Bili so priče temu, kako so bolezni deloma spontano izginile. Naknadne preiskave so izcelitve potrdile. Izceljeni so bili celo neozdravljivi primeri, kot na primer Bechterjeva bolezen.

V enem izmed izvedenskih mnenj, objavljenih v Revue, je prof. dr. Fischer izrecno izjavil, da Bruno Gröning ni šarlatan, temveč naravno nadarjen psihiater. S tem je poskušal s svojega vidika razložiti »fenomen Gröning«, kar pa zanj ni bilo ustrezno.

Gröning zavrača poslovne špekulacije

Dokončno izvedensko mnenje naj bi bilo izdano po ovrednotenju vseh rezultatov. Brunu Gröningu so zagotovili, da je pot za njegovo svobodno delovanje dokončno prosta. Medtem sta gospoda profesorja Fischer in von Weizsäcker (pod njegovim pokroviteljstvom je bilo celotno podjetje) predlagala Brunu Gröningu, da bi zgradili zdravilišča, v katerih bi deloval skupaj z zdravniki. A vodenje in izbiro pacientov sta si obdržala zase.

Komentar Bruna Gröninga: »Finančni pogoji, ki mi jih je postavil gospod profesor F. in vse ostalo, so bili kot takšni zame nesprejemljivi. Seveda smo se o tem veliko pogovarjali, tudi z gospodi, ki bi bili pripravljeni celotno delo financirati. Nisem se mogel strinjati s predlogi gospoda profesorja F. in sem jih zavrnil, saj prvič: niti pfeninga nisem imel in tako nisem mogel prevzeti nobenih finančnih obveznosti, ki jih kasneje ne bi mogel izpolniti in drugič: nikoli nisem nameraval iz celotnega projekta narediti posel. Zaradi tega so bile to zame nemogoče zahteve. Sicer pa sem želel delati le to, kar mi je bilo dano v mojem poslanstvu: pomagati tistim, ki iščejo pomoč ter zato biti na voljo tudi zdravnikom in psihoterapevtom, a nikoli iz vsega tega nisem nameraval delati posla.«

Izostanek izvedenskega mnenja in morebitni konflikt z zakonom

Odklonilna drža Bruna Gröninga je profesorje privedla do izgube zanimanja zanj. Obljubljeno izvedensko mnenje ni bilo nikoli izdano. Namesto, da bi mu omogočili svobodno delovanje, so mu metali le nova polena pod noge. V sklopu preiskav so bile njegove »izcelitvene metode« poimenovane z medicinskimi izrazi kot so »zdravljenje«, »pacient« itd. ter opredeljene kot medicinska dejavnost. Konflikt z Zakonom o zdravilstvu je bil na ta način programiran vnaprej.

1949 – v središču javnosti

Delovanje Bruna Gröninga v Herfordu

Tisoče bolnikov in iskalcev pomoči oblega Gröninga

Devetletni Dieter Hülsmann je bil že dalj časa priklenjen na posteljo. Bolehal je za progresivno mišično distrofijo in nihče od zdravnikov in profesorjev, ki so jih obiskali, mu ni mogel pomagati. Po tem, ko se je zanj zavzel Bruno Gröning, je otrok spet shodil. Inženir Hülsmann ga je – pod silnim vtisom sinove ozdravitve - prosil, da ostane pri njemu v gosteh. Želel je povabiti še druge bolnike, da bi jim – tako Hülsmann – "čudodelni mož" pomagal.

Bruno Gröning je sprejel povabilo in dan za dnem je prihajalo vse več iskalcev pomoči. Vedno več ljudi je izvedelo za čudežno dogajanje okrog Gröninga. Kmalu se je njegovo ime omenjalo vsepovsod. Časopisi so poročali o »čudodelnem zdravniku« in v britanski coni je postal novica dneva. Tisočeri so se zgrinjali na Wilhelmsplatz in ljudske množice so oblegale hišo.

Manfred Lütgenhorst iz dnevnika Münchner Merkur je 24. junija 1949 med drugim zapisal: »Ko sem prišel dopoldne ob 10:30 uri v Herford, je stalo pred malo dvonadstropno hišo na Wilhelmsplatzu vsaj tisoč ljudi. To je bila nepopisna slika bede. Nešteto hromih v invalidskih vozičkih, takih, ki so jih nosili svojci, slepi, gluhonemi, matere s slaboumnimi in hromimi otroki, stare mamice in mladi možje, vsi so se prerivali in ječali. Skoraj sto avtomobilov, tovornjakov in avtobusov je bilo parkiranih na trgu in vsi so prišli od daleč.«

Ohromljenosti, čiri na želodcu, slepota: »Gospod Gröning me je pogledal in sedaj sem spet popolnoma zdrav.«

Manfred Lütgenhorst nadaljuje: »Ali verjamete, da boste izceljeni?« sem spraševal bolne. Prikimali so. »Včeraj bi morali biti tukaj« mi je nekdo odgovoril. »Gospod Gröning je bil v kraju Viersen v Porenju in tukaj na dvorišču je pet hromih ljudi vstalo in domov so odšli izceljeni. Izcelitve na daljavo – na dvorišču so bili izceljeni.« Ostali bolniki so to potrdili.

Hodil sem dalje skozi množico ter si stenografiral njihove prečudovite pripovedi. Z njimi bi lahko napolnil knjigo. Ko sem si prižgal cigareto, mi je mladenič, ki je stal poleg mene, dejal: »Prosim, prodajte mi eno!« Nosil je vojaški suknjič in videti je bil kot povratnik iz Rusije. Dal sem mu cigareto. Prižgal si jo je in ponosno dejal: »Poglejte, vse lahko spet delam sam.« Pri tem je premaknil svojo desno roko hkrati s prsti in svojo desno nogo. »Je tudi vas izcelil Gröning?« sem vprašal. »Da, v Rusiji sem ohromel po desni strani. Gospod Gröning me je pogledal in sedaj sem ponovno popolnoma zdrav, še vedno ne morem tega dojeti.« Veselo je razgibaval svoje okončine.

Usmeril sem se k skupini, ki se je zbirala okrog belolase, približno štiridesetletne gospe. »Seveda sem bila tudi jaz izceljena s pomočjo gospoda Gröninga« sem slišal reči gospo. »Imela sem velikanske razjede na želodcu, vedno bolj sem hujšala in zaradi bolečin nisem mogla več spati. Pri Gröningu nas je bilo dvanajst. Pogledal me je in tedaj mi je bilo, kakor da so razjede kot kamni popadale na tla. Od takrat nimam več nobenih bolečin. Redim se in rentgenski posnetki so jasno pokazali, da so razjede izginile. Na razpolago sem bila zdravniški preiskovalni komisiji. Lahko vam rečem, da so onemeli!«

Gospa je nadaljevala: »Vendar to še ni vse. Prejšnji teden je bil tu na dvorišču slep moški. Čakal je že več dni in noči. Ker pridem večkrat sem, sem ga opazila. Zasmilil se mi je in povabila sem ga na kosilo. »Ne«, se je branil. »Ne smem zamuditi trenutka, ko bo ven prišel gospod Gröning.« Potem sem mu prinesla žemljice in mu rekla, da bi poskrbela za to, da bo prišel na želežniško postajo. »Nikogar ne potrebujem, ker bom lahko sam odšel na železniško postajo.« Nato sem se lahko prepričala na lastne oči. Gospod Gröning je prišel in mladi mož je zaklical: »Spet lahko vidim!« Tančica se je dejansko umaknila z njegovih oči. Opisal mi je torbico, ki sem jo imela v roki. Dejal je: »Tam pelje avto in tam je registrska tablica.« Sam je našel pot na želežnisko postajo. Vsi prisotni so jokali od veselja.«

Prepoved izceljevanja s strani oblasti in zdravniške skupnosti

Ni dolgo trajalo in tudi oblast – predvsem zdravstveni urad – se je zavzel za primer. Ustanovili so preiskovalno komisijo in Bruno Gröning je dobil prepoved izceljevanja. Nekateri vplivni zdravniki so postali njegovi zapriseženi sovražniki. Naredili so vse, da se prepove njegovo delovanje in zahtevali, da svoje zdraviteljske sposobnosti podvrže znanstveni kontroli. Kakšna nastrojenost je tičala v ozadju te prepovedi, postane jasno iz naslednjih izjav pristojnih zdravnikov, ki so k temu prispevali svoj delež: »Gröning lahko dokaže, kar želi, vendar dovoljenja za ozdravljanje ne bo dobil." »Ukvarjati se z Gröningom je v nasprotju z zdravniško etiko.« Konec junija je moral dokončno zapustiti Herford. Vsa prizadevanja za pridobitev dovoljenja so spodletela.

Življenjska pot in odločilne življenjske postaje

Priprava na poznejše delovanje

Vsiljena in prekinjena učna leta

Po petih letih osnovne šole se je Bruno Gröning začel učiti za trgovca. Na očetovo zahtevo je moral šolanje po dveh letih in pol prekiniti. Zidarski delovodja je želel, da se tudi njegov sin izuči v gradbeništvu. Poslal ga je v uk za tesarja, a tudi tega ni dokončal. To je preprečila gospodarska kriza povojnega obdobja. Četrt leta pred zaključkom njegovega učnega obdobja je moralo podjetje, kjer se je učil, zaradi pomanjkanja naročil prenehati s poslovanjem. V času, ki je sledil, se je preživljal z različnimi dejavnostmi. Egon Arthur Schmidt je o tem času napisal:

»Vsako delo, ki se ga je lotil, je uspelo«

»O tej posebnosti so mi poročali različni sodelavci, da je vsako delo, ki se ga je lotil uspelo, pa naj je bilo to popravilo ur, radijskih sprejemnikov ali ko je delal kot ključavničar. Še posebej so mu ležale tehnične stvari. Nikoli se ni izognil poprijeti za najbolj groba in fizično najtežja opravila. Kot pristaniški delavec je svojo vrv vlekel prav tako, kot vsak njegov kolega. Tega ni niti malo skrival, saj je spadalo k poti, ki ga je vodila skozi globine, da bi se potem povzpel navzgor. Star kitajski pregovor pravi: »Kdor ni nikoli šel skozi močvirje, ne more postati svetnik.« Obstaja mnogo pričevanj nekdanjih tovarišev, za eno sem izvedel šele pred kratkim in kjer je bilo brez pridržkov rečeno, da je poročevalcu ostal Bruno Gröning, s katerim je sodeloval leto dni, v spominu kot najboljši in najbolj pošten tovariš, ki ga je kdajkoli imel.«

Poroka in udarci usode v družini

Poročil se je pri enaindvajsetih, a njegova žena zanj ni imela razumevanja. Stlačiti ga je želela v okvir meščanskega družinskega življenja in z izcelitvami opravila kot z nečim »čudaškim«. Sinova Harald in Günter, rojena 1931 in 1939, sta oba umrla v starosti devet let. Čeprav so že številni ljudje s pomočjo Bruna Gröninga dobili izcelitev, Gertrud Gröning ni verjela v izcelitveno moč svojega moža. Otrok ni zaupala njemu, temveč zdravnikom. Toda šolska medicina ni mogla pomagati. Oba fanta sta umrla v bolnišnici, Harald leta 1940 v Gdansku, Günter leta 1949 v Dillenburgu. Za Bruna Gröninga so bili to težki udarci usode. Celo mnogo let kasneje so mu stopile solze v oči, ko je govoril o svojih sinovih.

Tako je bil čas med svetovnima vojnama zanj priprava na njegovo kasnejše delovanje. Doživeti je moral marsikatero grenko izkušnjo, da bi lahko razumel ljudi v vseh življenjskih okoliščinah ter občutil njihove stiske.

Pomagati namesto streljati – na vojaški fronti in v vojnem ujetništvu

Med drugo svetovno vojno je bil leta 1943 vpoklican v vojsko, kjer je prišlo do trenja z njegovimi predpostavljenimi. Ker se je uprl temu, da bi streljal na ljudi, so mu grozili z vojaškim sodiščem. Navsezadnje je le moral na fronto. Bil je ranjen, padel v rusko ujetništvo in se kot izgnanec leta 1945 vrnil v Zahodno Nemčijo.

Vedenje Bruna Gröninga v času vojne je zaznamovala želja pomagati. Celo na fronti je izkoristil vsako priložnost in se zavzel za tovariše ali civilno prebivalstvo.

V neki ruski vasi je na smrt sestradanim omogočil dostop do zalog hrane, ki jih je imela vojska. V ujetništvu je tovarišem izboril boljša oblačila, boljšo hrano in boljša bivališča. Številnim, ki so zaradi lakote trpeli za trebušnimi edemi, je pomagal, da so dobili izcelitev. V grozotah vojne ni ubil nobenega človeka, a pomagal številnim.

Razveza zakona in predaja vsem ljudem

Decembra 1945 je bil izpuščen iz ujetništva. Novo eksistenco si je ustvaril v hessenškem Dillenburgu in tja pripeljal svojo družino. Toda po tem, ko je umrl tudi drugi sin in ko mu je hotela žena prepovedati vsakršno pomoč ljudem, se je od nje ločil. Čutil se je dolžnega, da moč izceljevanja, ki jo je imel, deli z vsemi ljudmi. Dejal je: »Ne pripadam posameznikom, pripadam človeštvu.«

V začetku leta 1949 ga je pot vodila v Porurje. Po pričevanjih nekaterih izceljenih je postajalo vedno več ljudi pozornih na Bruna Gröninga. Selil se je od hiše do hiše, vedno tja, kjer so ga potrebovali, kjer so ga bolni prosili za pomoč. Tako je deloval v manjših krogih, dokler ni marca 1949 sprejel povabila inženirja iz Herforda, da obišče njegovega sina.

Otroštvo in mladost

Tepen, zasmehovan, nerazumljen - otrok, ki je drugačen kot vsi ostali

Beg iz trdosrčne okolice v naravo: »Tu sem doživel Boga«

Bruno Gröning se je rodil zakoncema Avgustu in Margarethe Gröning 30. maja 1906 v Gdansku-Oliva, kot četrti izmed sedmih otrok. Starši so že zgodaj opazili nenavadno lastnost sina, da so se mu sicer plahe živali, kot so zajci in srne, spontano približale in se mu brez strahu dovolile pobožati.

V dobi odraščanje mu je postajala okolica vse bolj tuja. Pripovedoval je, da je bil včasih doma tako tepen, da je bil ves moder. Dejal je, da ga udarci niso boleli, vendar pa se je počutil nerazumljenega.

Odrinjen zaradi trdosrčnosti okolice se je mali Bruno zatekel v naravo. Čutil je večjo pripadnost živalim, drevesom in grmičevju, kot marsikaterim ljudem. Pogosto je za več ur izginil v bližnji gozd.

»Tu sem doživel Boga. V vsakem grmičku, v vsakem drevesu, v vsaki živali, celo v kamnih. Vsepovsod sem lahko ure dolgo – občutka za čas pravzaprav ni bilo – stal in razmišljal in vsakokrat se mi je zdelo, kot da se je moje celotno notranje življenje razširilo v neskončnost.«

Nikoli ni sodeloval v divjih pretepih sovrstnikov. Tako je bil pogosto predmet zlobnega zasmehovanja in zaradi svoje drugačnosti tepen in kaznovan.

Dobrodošle ozdravitve pri ljudeh in živalih

Sčasoma je postajal razpoznaven tisti aspekt delovanja Bruna Gröninga, ki ga je kasneje postavil v središče pozornosti javnosti: V njegovi prisotnosti so ljudje in živali ozdraveli. Posebej med prvo svetovno vojno je pogosto obiskoval lazarete, kjer je bil dobrodošel. Ranjeni so se v njegovi bližini dobro počutili in mnogi so ozdraveli. Bolniki so pogosto prosili njegovo mamo, naj k njim pripelje malega Bruna. Otrokova sposobnost izceljevanja je bila v družini in krogu znancev lepo sprejeta.

Prizadevanje k samostojnosti

Bruno Gröning je v svojem življenjepisu napisal: »Že, ko sem bil majhen otrok, so se bolni ljudje v moji bližini osvobodili obremenitev. Tako otroke kot odrasle so moje besede, v primerih razburjanja ali prepirov, popolnoma pomirile. Že kot otrok sem prav tako ugotovil, da so se živali, ki so sicer veljale za plašne ali divje, do mene vedle dobrodušno in krotko. Moj odnos do staršev je bil zatorej nenavaden in napet. Že zgodaj sem si prizadeval k popolni samostojnosti in se tako želel osvoboditi okoliščin »nerazumevanja« svoje družine.«

Bruno Gröning (1906‒1959)

Nenavadna oseba v družbeni polemiki

Bruno Gröning se je leta 1949 nenadoma pojavil v središču nemške javnosti. Tisk in drugi takratni mediji so o njem zavzeto poročali. Več mesecev se je dogajanje v mladi republiki vrtelo okrog »čudodelnega zdravnika«, kot so ga kmalu poimenovali. Posnet je bil film, ustanovljene so bile znanstvene preiskovalne komisije, ukvarjanje z njim pa je seglo vse do najvišjih ravni oblasti. Minister za socialne zadeve dežele Severno Porenje-Vestfalija je Bruna Gröninga preganjal zaradi kršitve Zakona o zdravilstvu, bavarski ministrski predsednik pa je izjavil, da se takšnih »izjemnih oseb«, kot je Gröning, ne bi smelo ovirati zaradi predpisov. Bavarski notranji minister je označil Gröningovo delovanje kot »nekoristoljubno delovanje iz ljubezni«.

Primer Bruna Gröninga je bil predmet burne in polemične razprave pri vseh slojih prebivalstva. Duhovno ozračje je bilo čustveno nabito. Duhovniki, zdravniki, novinarji, pravniki, politiki in psihologi ‒ vsi so govorili o Brunu Gröningu. Njegove čudežne ozdravitve so bile za nekatere milost višje sile, za druge šarlatanstvo.Toda resničnost ozdravitev je bila dokazljiva z medicinskimi izvidi.

Zanimanje svetovne javnosti za preprostega delavca

Bruno Gröning, rojen 1906 v Gdansku, je po drugi svetovni vojni kot pregnanec emigriral v Zahodno Nemčijo. Bil je preprost delavec. Preživljal se je z različnimi deli, med drugim kot tesar, delavec v tovarni in pristanišču. Naenkrat se je znašel v središču pozornosti javnosti. Novica o čudežnih ozdravitvah se je razširila po vsem svetu. Bolniki in prošnje za pomoč so prihajali od vsepovsod. Na desettisoče iskalcev pomoči je prihajalo v kraje, kjer je deloval. Napovedovala se je revolucija v medicini.

V primežu prepovedi, sodnih postopkov in pohlepnih sodelavcev

Vendar tukaj so bili tudi nasprotniki. Napeli so vse sile, da bi preprečili delovanje Bruna Gröninga. Sledile so prepovedi delovanja, naprtili so mu sodne procese. Vsa prizadevanja, da bi uredili njegovo delovanje, so se izjalovila. Po eni strani zaradi nasprotovanja pristojnih organov in po drugi strani zaradi nemoči ali pohlepa njegovih sodelavcev. Ko je Bruno Gröning leta 1959 umrl v Parizu, je bil zadnji sodni proces še v polnem teku. Postopek je bil ustavljen, pravnomočna sodba pa ni bila nikoli izrečena. Toda številna vprašanja so ostala brez odgovora.

Bog je največji zdravnik

Neozdravljivo ne obstaja

Zaupanje in vera – predpogoj za ozdravitev

Resnično ozdravi lahko le Bog, ne človek. Bog je največji zdravnik. Zanj neozdravljivo ne obstaja in ni nemogočega. Bruno Gröning je vedno znova poudarjal: "Zaupaj in verjemi, pomaga, ozdravlja Božja moč!"

Edino, kar pričakuje od iskalca pomoči je pripravljenost, da zaupa njemu in verjame v Boga, da sprejme njegovo ozdravitveno moč in lastno ozdravitev. Kadar človek izpolni ta predpogoj, lahko Bruno Gröning pomaga. Celo takrat, kadar je posameznikova vera prešibka, ponuja svojo pomoč: "Če danes še ne morete verjeti, bom storil to za vas, dokler ne boste zares verjeli. In če danes še ne morete prositi, moliti, bom tudi to storil za vas."

Bog ni sodnik, ki kaznuje

Tako je lahko s pomočjo Bruna Gröninga ljudem, ki sprejmejo vero v ozdravitev, dodeljena Božja pomoč. Nihče ni izključen. Ljudje naj doživijo, da Bog ni sodnik, ki kaznuje, temveč ljubeč Oče. Vsi ljudje so Njegovi otroci in On je njihov prijatelj in odrešenik.

Preko Bruna Gröninga lahko človek ponovno doživi Božje čudeže. Bog je za vse ljudi največji zdravnik in pomočnik. Zanj nemogoče ne obstaja. Bruno Gröning je dejal: "Obstaja veliko tega, česar se ne da pojasniti, toda ničesar, kar se ne more zgoditi."

Človek je duh

Telo je le zemeljska lupina za duha in dušo

Bruno Gröning je svojim poslušalcem pojasnil, kaj je pravo bistvo človeka: "Kdo ste?" je vprašal. Nihče od njegovih poslušalcev ni znal odgovoriti drugače kot navesti svoje ime. Bruno Gröning z odgovorom ni bil zadovoljen. "Ste vaše telo?" je raziskoval dalje. Na naš molk nam je odgovoril s pojasnilom, da smo bili od nekdaj duh in ne telo. Naše telo smo dobili le na posodo od Boga za to zemeljsko življenje, prejeli smo ga ob rojstvu in ga bomo predali zemlji, ko bomo odšli Domov. Naša duša predstavlja povezavo med duhom in telesom in prevzema nase dobre in slabe izkušnje ter jih vzame s seboj v onostranstvo. Duša je nosilec Božje iskre, ki v trenutku, ko se človek odpre veri, omogoči povezavo z Bogom. Kadar se duša zapre v neveri, ostane povezava z Bogom prekinjena.

Telo tako ne predstavlja bistvo človeka, temveč le zemeljsko lupino duha in duše. Zato s fizično smrtjo ni vsega konec, kot danes misli veliko ljudi, ampak se življenje nadaljuje, saj ni vezano na telo.

Človek ni slab – kadar pa zanemari samega sebe, zapade zlu

Človek je duh in njegovo telo darilo, ki mu ga je Bog dal na razpolago kot orodje za zemeljsko življenje. Pravo poslanstvo človeka je, da uporablja telo v dobre namene in z njegovo pomočjo pretvori dobre misli v dejanja. Zaradi svobodne volje pa ima človek tudi možnost, da ga zlorabi za slabo, za krajo, za poboje, za uničenje. Preko dejanj človeka se da razbrati, s kom je povezan, komu služi: Bogu ali satanu. To še ne pomeni, da je človek sam po sebi dober ali slab, temveč:

"Človek je in ostaja Božji, nikdar ni hudičev, nikoli ni satanski, nikoli ni zloben, temveč je lahko, kadar zapusti Boga, kadar zanemari samega sebe, obremenjen z zlom. Zlo se ga polasti in potem mu mora služiti. Ni človek tisti, ki dela slabo, temveč to počne zlo. Od zla ne moremo pričakovati ničesar dobrega! Prav tako od Boga ničesar zlega!"

"Kadar je človek prešibak, pride pod vpliv zla, pade navzdol, potem ne more iti po tej poti, ki vodi navzgor, ker mu manjka moči, pade v roke zla, ki mu je nato izročen. Če se takrat ne pojavi odrešujoča, rešilna roka in ga iztrga ven, je za lep čas izgubljen. Potem bo moral služiti zlu."

Vsaka misel ima posledico

Človek je dolžan vzdrževati red v svojem telesu. Vendar se vsaka negativna misel, vsaka zla beseda in dejanje škodljivo odražajo na telesu, to pomeni, če duh ni povezan z Bogom in se prepusti negativni moči, lahko to privede do obolelosti telesa.

Kadar se duša spet odpre dotoku Božje moči in se poveže z duhom, bo posledica telesna ozdravitev. Iz tega razloga je tako odločilna lastna duhovna drža. Nikoli se ne sme obljubljati ozdravitve. Vedno je odvisno od človeka samega, kako se odpre Dobremu in osvoji učenje Bruna Gröninga. Zdravljenje telesa lahko zatre le posledice, ne odpravi pa razloga. To lahko naredi le človek sam, kadar doseže "Veliki preobrat".

Misli so moč

Pozitivna misel izgrajuje, negativna misel razgrajuje

Bruno Gröning je svoje poslušalce pogosto pozval, naj preverjajo svoje misli in sprejmejo samo dobre. Bog in satan nista le izvor moči temveč tudi misli. Neprestano pošiljata misli: Bog dobre, satan slabe. Človek ne more sam – tako pravi Bruno Gröning – proizvajati misli, temveč ima le sposobnost, da jih sprejema.

"Zelo pomembno je, kakšne misli človek sprejema, kajti misli so moč. Če želi človek dobro, mu pomaga Bog, če želi slabo, mu pomaga satan."

Človek ni nemočno prepuščen na milost in nemilost vsemu, kar mu pride na misel. Sam odloča o tem, katere misli bo prenašal in katere ne. Izbirati mora vestno, ne površno. Za vsako mislijo je moč: pozitivna misel izgrajuje, negativna razgrajuje; vesela novica nam da polet, žalostna nam jemlje voljo. Misli so duhovna moč. V sebi nosijo moč, o kateri današnje človeštvo komajda kaj sluti. Misel, ki se je porodila iz ljubezni, lahko človeka pripravi do tega, da žrtvuje življenje za druge. Misel, porojena iz sovraštva pa ga lahko privede to tega, da nekoga ubije. "Varujte se vsake zle misli!"

"Vse kar sprejmete vase, morate ponovno dati iz sebe"

"Danes bi se že morali zavedati tega, če sprejmete vase samo eno slabo misel, ste lahko vedno znova ugotovili, da so v vas vstopale nadaljnje slabe misli in ste zatem govorili tudi slabe besede. Torej, vse kar sprejmete vase, morate ponovno dati iz sebe."

"Če sprejmete samo eno slabo misel, postanete služabnik zla, postanete resnično satanov služabnik! Razumite to!"

Človek deluje po svoji volji

Vendar kaj lahko človek naredi proti depresivnim mislim, dvomom, strahu ali pritisku, kako se tega ubraniti? Pojavijo se nenadoma iz nič, ga napadejo in želijo zajeti njegovo dušo. Kaj storiti?

Satan hoče človeka z negativnimi mislimi - vseeno kakšnimi – voditi v blaznost, ga speljati z Božje poti. Želi, da se človek boji, jezi, dvomi v Dobro in krši Božje zakone. Da bi to dosegel, ga slepi, da je nemočno prepuščen ne-dobrim mislim. Vendar je to laž!

Bog je človeka ustvaril tako, da lahko sam odloča o svojih mislih, besedah in dejanjih. Če se pred njegovim notranjim očesom pojavi ne-dobra misel, jo lahko mirno toda odločno zavrne. Če pri tem ostane trden, se mora zlo umakniti in ne more dobiti več oblasti nad njim. "Človek odloča sam s svojo svobodno voljo o svoji usodi. Kakršna je volja, takšna je misel. Misel vodi človeka k dejanju."

Najprej mora obstajati volja do zdravja

Bruno Gröning je na preprostem primeru pokazal, kako velik pomen imajo misli. Pri gradnji hiše je prvi impulz volja oz. želja zgraditi hišo. Nato se misel vedno bolj konkretizira, dokler ni izdelan natančen načrt. Do takrat obstaja gradnja zgolj v domišljiji bodočega gospodarja. Sama gradnja je šele zadnji korak na dolgi poti številnih preudarkov in priprav.

Prav tako je z ozdravitvijo. Najprej mora obstajati volja do zdravja, nato miselna ločitev od bolezni in sprejetje vere v ozdravitev. Telesna ozdravitev je šele zadnji korak. Ta nikakor ni človeško delo, ampak Božja milost. Človek je ne more zaslužiti, temveč si jo mora pridobiti.

Nasprotje "Dobro" in "zlo"

Človek živi vmes in ima vedno izbiro

Če ima človek zaradi svobodne volje možnost odločitve, se pojavi vprašanje: kakšne so alternative, med katerimi lahko izbira? Bruno Gröning: "Ne spreglejte in ne pozabite prijatelji, da človek živi med Dobrim in zlom. Tu vmes živi, tu je Dobro in tukaj je zlo, med njima je človek in on odloča."

Človek ima izbiro. Lahko dela Dobro ali slabo. Kadar je nekdo od njegovih najbližjih v stiki, mu lahko pomaga, lahko gre brezbrižno mimo njega ali celo izkoristi stisko drugega v svojo korist. Lahko stori, kar želi. Človek je v svojem življenju vedno – vede ali nevede – na razpotjih, na katerih se mora odločiti za Dobro ali slabo pot. Večinoma so dnevni dogodki tisti, ki določajo pot usode.

Kako je npr., če nekdo iz jeze zaradi iskrene besede, ki jo je izrekel njegov prijatelj, z njim prekine stik, če iz jeze do šefa odpove delovno mesto ali zaradi prizadetega ponosa odkloni enkratno ponudbo? Kolikokrat gre za spontane odločitve, ki jih kasneje obžaluje, vendar jih ne more več popraviti. Kratek trenutek lahko odloča o poteku celotnega kasnejšega življenja, k Dobremu ali slabemu.

Izgrajujoče in razgrajujoče moči

Toda kako pride do tega? Kaj stoji za pojmi "Dobro" in "zlo"? Ali ni celotno življenje produkt slepih naključij, ki jim je nebogljen človek prepuščen?

Dobro – tako je razložil Bruno Gröning – pride od Boga, zlo od njegovega nasprotnika, satana! Ta resnično obstaja, in zadal si je cilj, da bo uničil vse Dobro, Božje. Bruno Gröning: "Kdo dela vse, kdo poskuša prav vse, da uniči Dobro, Božje? Od kje prihaja bolezen, bolezen na vsem, kar raste tu na tej Zemlji? Vzemite kar hočete, katerikoli sadež ali katerokoli drugo živo bitje, satan poskuša vedno znova vse uničiti. Uspelo mu je načeti tudi človeka."

"Satan, ki obstaja na tej Zemlji, poskuša narediti vse, da bi uničil vse Dobro in Božje."

"Kjer je Bog, tam je ljubezen, kjer je satan, tam so vojne."

V duhovnem si stojita oba pola nasproti: Bog kot življenje samo in satan, ki ga želi uničiti. Njima ob strani stoji truma duhov in bije se trd boj. Obe strani razpolagata z enormno energijo. Njuno naravo je Bruno Gröning opisal s preprostimi besedami: "Božja moč izgrajuje in zla, hudičeva, satanska razgrajuje."

Človek lahko vase sprejme obe in ju pusti delovati, tako v telesu kot tudi v duši. Ena nas krepi in izgrajuje, druga nam jemlje moč in razgrajuje. Pozitivna moč prinaša zdravje, negativna bolezen.

Bolezen ni Božja kazen temveč posledica napačnih misli in dejanj

Bruno Gröning je dejal, da bolezen prihaja od zla in ni – kot se velikokrat zatrjuje – Božja kazen. Takšne misli je označil kot laž in jih odločno zavrnil. Bog ne kaznuje! Bolezen je posledica napačnih misli in dejanj. Ko je vzrok odpravljen, bo minil tudi učinek in to je Božja volja.

"Ljudje zmotno verjamejo, da je bolezen Božja kazen. To lahko primerjamo z otrokom, ki zapusti dom. Takrat starši ne držijo več roke nad njim, otoka ne morejo več varovati. Tako smo tudi mi zapustili našega Očeta. Ne smemo pozabiti, da smo vsi Božji otroci. Samo On nam lahko pomaga! In On nam bo pomagal, če bomo mi ponovno našli pot k Njemu!"

Svobodna volja

Človek sam odloča, ali bo verjel v bolezen ali v zdravje

Notranji boj

Kadar se med procesom ozdravitve pojavijo bolečine, ni vedno enostavno misliti na Regelungen . Mnogi postanejo negotovi: "So to Regelung bolečine ali bolezenski simptomi?" Prične se notranji boj za vero. Takrat se odloča ali bo človek prejel ozdravitev oziroma kako dolgo bo trajal proces ozdravitve. To je odvisno od tega, čemu bo posvetil več vere, ali bo mislil na bolezen ali na ozdravitev. Če verjame še naprej v bolezen, jo bo obdržal, če si izbori vero v zdravje se bo izvršil proces ozdravitve. Človek sam odloča.

Nihče ne more biti prisiljen v ozdravitev, lahko se odloči le prostovoljno

To je pomembna točka v učenju Bruna Gröninga. Vedno znova je poudarjal, da ima človek nedotakljivo svobodno voljo, najvišje darilo, ki ga lahko Bog podari nekemu živemu bitju. Človeka povzdigne s stopnje vodenega bitja na stopnjo svobodnega otroka, ki zapovedim Očeta ne sledi prisilno temveč prostovoljno. Vendar mu svobodna volja tudi omogoča, da prekrši Božje zakone.

Bruno Gröning je svobodno voljo ljudi nadvse spoštoval. Zato lahko pomaga le tistemu, ki si dovoli pomagati, ki se je pripravljen ločiti od bolezni. Človeku lahko vzame le to, kar mu dopušča njegova svobodna volja. Kdor se oklepa svoje bolezni, stalno misli nanjo in o njej govori, bo zaman čakal na ozdravitev. Bruno Gröning je dejal: "Človeku lahko pomagam, da najde pot k Dobremu, toda odločitve o tem mu ne smem niti odvzeti, niti ga prisiliti k Dobremu. Vsak mora svojo pot poiskati sam."

„Regelungen“

Čiščenje telesa lahko sprva povzroči bolečine

"Regelungen" so del procesa čiščenja

Nekateri ljudje dobijo pri sprejemu Heilstrom bolečine. Ta fenomen je Bruno Gröning označil kot "Regelung". Regelung so znak za začetek sprememb v telesu. Regelung bolečine se ne da primerjati s tistimi v času bolezni. Povzroči jih Heilstrom in odražajo čiščenje obolelih organov. Kurt Trampler (ozdravljen, nekaj časa sodelavec Bruna Gröninga, novinar in avtor knjige) je k temu napisal: "Regelung bolečine iskalce pomoči pogosto zmedejo. Te bolečine morajo biti. Nekateri ljudje se pogosto ustrašijo, ko nastopi Regelung bolečina, da se je stanje poslabšalo. Prestrašijo se in rečejo: sedaj je še slabše, gremo k zdravnku. Gröning: 'Zaradi tega vas opozarjam, ko pride Regelung bolečina, zdržite. Ne dogaja se nič slabega, le to, da bo človek ozdravel.'"

Regelungen se lahko razlikujejo. Bolečine so lahko podobne tistim, ki spremljajo bolezen, oziroma so lahko še močnejše. Lahko pa se izrazijo povsem drugače. To se razlikuje od primera do primera, kajti vsako človeško telo individualno reagira na ozdravitveno moč.

Regelung bolečine človeku ne morejo biti prihranjene. So del procesa čiščenja, pri katerem se umazanija bolezni po duhovni poti odstrani iz telesa.

Potek Regelung

Fenomen Regelung je Bruno Gröning razložil na primeru umazanega vrča za mleko. Vprašal je, kaj bi bilo potrebno narediti, če bi želeli zamenjati kislo, smrdeče mleko v vrču za sveže. Odgovor je jasen: najprej je potrebno pokvarjeno mleko izliti, nato moramo vrč očistiti. Čisto podobno je v prenesenem smislu pri ljudeh. Če primerjamo telo z vrčem, bolezen kot pokvarjeno in zdravje kot sveže mleko, potem se mora človek najprej miselno ločiti od bolezni – izliti pokvarjeno mleko. Nato mora biti telo očiščeno "umazanije " bolezni – to so Regelungen. Šele v očiščeno posodo se lahko nalije sveže mleko – zdravje se naseli v človeka.

V neki drugi prispodobi je človeka primerjal s skledo za sadje: "Vzemite skledo, ki je napolnjena, vseeno s čim, zaradi mene s sadjem, ki je stalo nekaj dni in nihče ni poskrbel zanj, ter se je pokvarilo. Takega sadja ne morete več zaužiti. Sedaj pride nekdo in vam želi dati novo, zdravo sadje, torej bi bila velika neumnost, če bi zdravo sadje položili na pokvarjeno, kajti tudi to zdravo bi se takoj pokvarilo. Če želite imeti zdravo sadje, potem morate najprej vreči stran to slabo, nezdravo, neužitno sadje; vendar to ni dovolj, skledo morate tudi očistiti, da lahko položite vanjo zdravo sadje. Primerjajte to skledo s svojim telesom in sadje s svojimi obolelimi organi. Zdravo je to, kar si želite, vendar je nemogoče, da bi to prejeli, dokler ne odvržete slabega, torej v tem primeru, če se ukvarjate s svojo boleznijo."

Einstellen

Pravilna drža telesa in duha za sprejem Božjega Heilstrom

Bruno Gröning je duhovno moč, ki povzroči ozdravitev imenoval Heilstrom. Kot sinonim je uporabil tudi izraze kot zdravilno valovanje in Božja moč. Vendar kako lahko človek sprejme vase Heilstrom kako se lahko odpre Božji moči? Bruno Gröning je iskalcem pomoči priporočal, naj pri sedenju ne križajo rok in nog, dlani naj obrnejo navzgor in jih položijo na stegna. Poleg tega zunanjega je pomembno izklopiti vse moteče misli in se osredotočiti na dogajanje v telesu. Osnovni predpogoj je odprtost duha za vero. Na takšen način se lahko človek odpre pritekanju zdravilne moči. Bruno Gröning je dejal: "Bog nam daje vse Dobro, vendar moramo mi vse to Njegovo, kar nam On pošilja, sprejeti vase. Torej, storite to!"

Zakaj je drža telesa tako pomembna, je razložil takole: "Tisti, ki imajo še gibljivo telo, ga radi tako zakrčijo, tudi to je moč, moč navade. Prekrižane noge, položene druga preko druge; zagotovo se lahko kdo kdaj zvira, torej svoje telo preteguje, vendar ne takrat, ko želi sprejeti Dobro, Božje. Takrat mora biti sproščen, z odprtimi dlanmi, s praznimi rokami mora sedeti ali stati!"

Kurt Trampler (ozdravljen, nekaj časa sodelavec Bruna Gröninga, novinar in avtor knjige) je v svoji knjigi Veliki preobratnapisal: "Poleg notranje pripravljenosti je pomembna tudi na videz majhna, vendar zelo pomembna zunanjost. Sedeti je treba z vzravnanim hrbtom in ne križati rok in nog. Medsebojno dotikanje rok povzroči po Gröningovem pojmovanju kratek stik življenjske energije v zgornjem delu telesa. Položene druga na drugo ali celo prekrižane noge povzročijo enako škodo v spodnjem delu telesa. Kdor to napako dela iz navade, si lahko, gledano dolgoročno, celo povzroči zares neprijetne bolezni."

Posvetiti pozornost temu, kar občutimo v lastnem telesu

Zavestno sprejemanje moči je Bruno Gröning imenoval "Einstellen". Človek se "Einstellen" za prejem Heilstrom. Kje in kdaj se to zgodi, ni pomembno. Pomembno je le, da je v miru, da izklopi vse moteče misli in natančno opazuje, kaj se dogaja v njegovem telesu. Bruno Gröning je svoje poslušalce vedno vprašal, kaj čutijo.

"Morate se samo Einstellen, da boste tukaj sprejeli resnično, Božjo pošiljko, bolje rečeno:jo dosegli. Kako to dosežete, boste ugotovili sami. Toda vedno znova moram povedati, da boste svojemu telesu resnično poklonili pozornost tako, da boste pozorni kaj se v njem dogaja, vendar le v njem, v vašem lastnem telesu."

Vsak človek lahko čuti Heilstrom na svojem lastnem telesu. Nekdo občuti gomazenje, drugi mraz ali toploto. Nekdo tretji mora premikati roke ali noge, četrti se trese. Heistrom izzove pri vsakem posamezniku najrazličnejše reakcije.