Priča takratnega časa E. Süffert

Ozdravitev od astme v Münchnu

Soseda me je privedla h gospodu Gröningu v München. Vedela je, da sem bila že približno 14 let težka astmatična bolnica in sem pogosto izgubila voljo do življenja.

Doživela sem prijazen sprejem. Bruno Gröning je sedel za pisalno mizo, jaz pred njo, rok in nog nisem prekrižala. Bruno Gröning me je pozval, naj diham mirno in globoko. To sva storila oba, kar se mi je zdelo smešno in začela sem se smejati. Vdih...izdih...vdih...izdih. Nato sem začutila vročino v nogah. Gospod Gröning je omenil operacijo, od katere sem že dobro okrevala. Pred tem nisem tega niti z besedico omenila. Dejal je, da vse začuti na sebi in tako dobi spoznanje. Vedel je za mojo prejšnjo infekcijsko zlatenico, da moram ponoči pogosto iti na vodo in da pogosto več dni ne morem na veliko potrebo. Bruno Gröning je enostavno vedel vse. Ni mi bilo več do smeha. Zahteval je, da diham naprej. Nato sem doživela hud napad in imela sem občutek, kot bi na meni ležala velika skala. Gospod Gröning je dihal tako glasno kot jaz. Nenadoma, tik preden bi se zadušila, sem skozi celotno telo začutila energetski pretok od glave do trebuha. Po tem sem lahko dobro in svobodno zadihala. Ponoči sem spala tako mirno, da me je mož zbudil. Hotel se je prepričati, če sem še živa. Prej sem v postelji bolj sedela kot ležala. Poslušala sem svoje piskanje, kot bi na Münchensko železniško postajo prisopihal dizelski vlak.

Pri srečanju se mi je zdel Bruno Gröning zelo poduhovljen. Doživela sem najino medsebojno duhovno povezavo. Bruno Gröning mi je dal tri ploščice iz staniola, ki naj bi si jih položila na prsi in trebuh. Dejal je, da bom lahko potem dobro zadihala. To sem tudi storila. Od tistega časa nisem nikoli več doživela napada.

Glasovi za Bruna Gröninga

Ugledne osebnosti so zavzele stališče do osebe Gröning

Priča takratnega časa Anni Freiin Ebner von Eschenbach

"Kot da bi se moral zdravnik spet privaditi na pogled na svojo zdravo soprogo"

V letih 1950/51 je imel Bruno Gröning nekaj časa predavanja v domu za tujce Weikersheim v Gräfelfingu. Anni Freiin Ebner von Eschenbach je obiskala nekaj teh predavanj in pisno zabeležila nekaj dogajanj. Na primer:

"Nekoč so pripeljali mlado žensko v invalidskem vozičku, v obraz bledo kot sneg. Med predavanjem je izgubila zavest in izgledala, kot da bi bila mrtva. Bruno Gröning jo je ošinil s pogledom in pomiril vse, ki so stali v njeni bližini in postali zaskrbljeni, še posebej moškega, ki ji je stal ob strani.

Čez slabe pol ure se je prebudila, se pretegnila, postala rdeča v lica in vstala iz invalidskega vozička ter šla proti Gröningu, še malce negotova, vendar s sijočim, začudenim izrazom v očeh.

'Lepo, draga gospa, ko človek spet lahko stoji na lastnih nogah in srce spet bije v normalnem ritmu! Vendar ne poskušajte takoj nadoknaditi izgubljenih let – počasi navadite telo na njegove obveznosti!'

Ko se je gospa želela zahvaliti, je Gröning dejal: 'Zahvalite se Bogu! Jaz sem samo Njegov mali pomočnik, dokažite, da ste pravi Božji otrok!'

Mož, ki jo je pripeljal, je vstal in rekel z ganjenim glasom: 'Gospod Gröning, jaz sem njen soprog in sam zdravnik, zame je bila moja žena neozdravljiva, čeprav sem storil vse. Vendar je imela samo eno željo, priti k vam. Prepričan sem bil, da mi bo umrla že na poti sem, kajti imela je tako bolno srce, da je bil vsak gib povezan z ogrožanjem življenja. Pretresen sem nad tem čudežem in komaj lahko verjamem!'

Jokal je od veselja in porinil prazen invalidski voziček ven ter se usedel s svojo ženo na stol ter poslušal dveurno predavanje. Pogosto je vprašujoče pogledal s strani svojo ženo, kot da bi se moral najprej privaditi na pogled na svojo zdravo, srečno ženo."

Priča takratnega časa G. Clausen

Osvoboditev od dolgoletnih bolečin v nogah

V petdesetih letih sem stanoval v Fliegerhorstu v Uetersenu. Nekega dne je šel mimo našega okna Bruno Gröning. Nanj so me opozorili moji otroci. Gospoda Gröninga smo poznali iz časopisa. V tistem trenutku, ko smo na oknu videli gospoda Gröninga, sem pomislil: "Kam gre?" Ko sem videl, da je šel k moji sosedi, sem stekel za njim in potrkal. Izvedel sem, da je moja soseda sestra Bruna Gröninga. Peljali so me v kuhinjo in smel sem se vsesti za mizo nasproti Brunu Gröningu. Med naju se je na širšo stran mize vsedla njegova sestra. Bruno Gröning je zahteval od mene, da sproščeno sedim ter ne križam rok in nog ter sem pozoren na to, kaj čutim. Rekel je: "Prejmite toliko moči, kolikor je lahko!" Nato sem na svoje začudenje, kajti sedel je precej stran od mene, začutil v rokah tak piš, kot bi nekdo pihnil v moje roke. To lahko prisežem. Njegova sestra je naenkrat in nepričakovano začutila bolečine v nogi in zavpila: "Aua, aua, aua!"

Pomisli sem: "To so vendar moje bolečine, ki so me vedno mučile." Že leta sem imel občutek, kot da noga ne bi bila moja, kot da bi bila le pritrjena. Tudi zdravniška pomoč mi ni prinesla olajšanja.

Glasno sem zaklical: "To so vendar moje bolečine, takšne imam vedno!" Bruno Gröning je na to rekel eno besedo: "Imel!" V tem trenutku so bolečine pri njegovi sestri izginile in svojo nogo sem spet popolnoma normalno čutil. Bil sem osvobojen bolečin, nisem jih več imel, moja noga je spet pripadala meni in od tega trenutka dalje nisem več šepal. Bil sem zdrav in to tudi ostal.

Denarja Bruno Gröning ni zahteval, nasprotno, še celo dal mi je listič iz staniola, na katerem je pisalo: "Božji blagoslov na vseh vaših poteh!" Obisk je trajal pol ure in nato sem šel v svoje stanovanje popolnoma zdrav.

Priča takratnega časa Gottfied Kalz

"Novica 'Spet lahko hodi!' se je razširila kot požar"

Mati mojega kolega je bila že 25 let priklenjena na invalidski voziček. Ko je prišel pogovor na Bruna Gröninga, sem rekel: "Poskusi še to, naj možak enkrat pride..." To je bilo, mislim, leta 1956. Z Brunom Gröningom so vzpostavili stik in obljubil je, da pride neko dopoldne na obisk.

Ob prihodu Bruna Gröninga je bilo iz radovednosti prisotnih mnogo znancev družine W. Staro gospo W. so dvignili iz postelje in jo v dnevni sobi posadili v invalidski voziček nasproti Bruna Gröninga. V sobi ni smel biti nihče prisoten, prostor so morali vsi zapustiti.

Ostala sta samo stara gospa W. in gospod Gröning. Polni napetega pričakovanja smo prisluškovali pred vrati dnevne sobe, če bomo lahko kaj slišali. Nenadoma smo jasno in glasno slišali besede Bruna Gröninga: "Vstani in hodi..." Lahko prisežem, da stara gospa pred tem ni mogla narediti niti koraka! Ko smo zaslišali te besede, nas ni moglo nič več zadržati pred vrati. Naglo smo jih odprli in zagledali gospo W., ki je lahko hodila. Kolegova žena je hotela prijeti svojo taščo za roko in ji tako pomagati, vendar je Bruno Gröning dejal, da gospa W. lahko sama hodi! Vsi smo imeli solze v očeh, komajda smo lahko verjeli, vendar smo sami to doživeli in videli na lastne oči!

Bruno Gröning gospe W. ni niti hipnotiziral niti se je ni dotaknil, ničesar. Strmo se ji je zazrl v oči in rekel: "Vstani..." In glej, hodila je.

Takrat sem si mislil: "Ali Bog vendarle res obstaja?" Ni ga bilo v sobi, ki ne bi jokal od veselja. To je bil ganljiv dogodek. Bruno Gröning je nadaljeval: "Sedaj lahko hodite."

Gospa W. je postala glavna tema pogovorov v četrti. To je bila senzacija. Novica se je razširila kot požar: "Spet lahko hodi!" V kratkem času je prišlo okrog 200 ljudi, ki so hoteli videti, kako gospa W. hodi. Hodila je gor in dol po cesti in se kazala ljudem.

Bruno Gröning za svoj obisk ni zahteval denarja. O njem lahko rečem le najboljše, izžareval je nekaj posebnega. Ozdravitev gospe W. je bila trajna.

Priča takratnega časa Christa Hinz

Vojni invalid skoči preko ograde

Za delovanje Bruna Gröninga na Traberhofu sem izvedela od znanke. Nato sem se odpeljala tja za dva dni. Ob mojem prihodu je bilo pred kobilarno zbranih najmanj deset-do dvajsettisoč ljudi. Bruna Gröninga še ni bilo videti. Cele ure smo čakali nanj.

Nato je prišel in z balkona nagovoril ljudi. Začutila sem elektriko in vibracije ter gomazenje po vsem telesu. Tudi drugi ljudje so se premikali, njihovi udi so prav trepetali. Vsega tega ne bi mogla verjeti, če ne bi tega sama doživela. Nekaj prisotnih je začelo vpiti: "Ne potrebujem več palice!" in: "Spet lahko hodim!"

Stali smo tesno drug ob drugem, vendar sem se kljub temu prerinila skozi množico, ker me je vse, kar se je dogajalo, zelo zanimalo.

Nosači Rdečega križa so pomagali moškemu, da se je vzravnal, kajti ležal je na primitivnih lesenih deskah. Dvignil je roke in prosil za pomoč, pri tem ga je v curkih oblival pot. Vprašala sem ga, kaj mu manjka in odgovoril mi je: "Sem vojni invalid." Kasneje je vstal.

Nato sem videla jokati dedka, ki je bil tam s svojim osemletnim vnukom. Fantek ni mogel hoditi. Sestavili so voziček iz navadnih desk, da bi dečka lahko prinesli na Traberhof k Brunu Gröningu. Starec mi je v solzah pripovedoval, da njegov vnuk lahko spet hodi.

Nek drug moški je skočil preko ograde in rekla sem mu: "Ja vi ste pa tu na napačnem mestu!" Na to mi je odgovoril: "V nedeljo sem bil še hrom in sem hodil s pomočjo bergel." Pet dni kasneje je isti moški skakal preko ograde. Žarel je od blaženosti in pokazal mi je svojo izkaznico, ki je dokazovala, da je vojni invalid.

Prav tako sem srečala starega moža. Sedel je v invalidskem vozičku. Izgubil je svojo ozdravitev. Ljudje so zatrjevali, da ozdravitve ne morejo biti trajne in da je Gröning šarlatan. Verjel je tem besedam.

Ljudje so stali tam dan in noč. Ves čas, ko sem bila na Traberhofu nisem čutila lakote. Množica ljudi ni bila histerična, vsi so verjeli in zaupali, da bodo ozdraveli. Ko sem gledala te ljudi, ki so ležali na deskah ali se podpirali z berglami, sem bila notranje tako pretresena, da sem ostala brez besed in sem to le s težavo opazovala.

Verjamem, da je imel Bruno Gröning neko posebno povezavo z Bogom. Obžalovala sem, da ga nisem mogla večkrat srečati. Še danes pogosto mislim na to, kar sem doživela.

Poročilo priče takratnega časa

Ozdravitev zaprtja in embolije – "Dogodek je postal predmet vaškega pogovora"

Medtem, ko so iskalci pomoči čakali na Wilhemsplatzu, so se drugje odigrali prizori kot naslednji:

Zdravniki so dvignili roke od matere naše priče časa. Šest tednov ni mogla na veliko potrebo. Vsa medicinska prizadevanja, kot klistir, odvajala itd. so bila neučinkovita. K temu se je pridružila še embolija.

Priča časa: "Vsi člani družine smo bili že na koncu. Oprijeli smo se vsake rešilne bilke, da bi našli pomoč in ozdravitev za našo mamo. V tej situaciji smo slišali, da je bil Bruno Gröning tu v Herfordu v Wittekindstraße pri težkemu bolniku. Odpravil sem se tja. Tam je bilo že približno 20 drugih ljudi, ki so prav tako prišli po pomoč. Ob pozdravu mi je Bruno Gröning dejal: 'Pojdite v kuhinjo. Danes zvečer bom šel z vami k vaši materi.' Kako je vedel, da sem prišel k njemu zaradi moje mame, ne vem. Ničesar mu nisem omenil.

Med čakanjem v kuhinji sem doživel naslednje: v tem času je prišla mati z otrokom. Otrok je imel strašen oslovski kašelj, ki smo ga slišali že od daleč. Otroka z materjo so pripeljali k nam v kuhinjo. Bruno Gröning ga je ljubeče pobožal po laseh. Obrnil se je k materi in dejal: 'Pazite na otroka, kajti v naslednje četrt ure bo izbruhal rumeno sluz.' Nato je Bruno Gröning zapustil kuhinjo, da bi se ponovno posvetil drugim. Otrok se je naenkrat začel daviti. V zadnjem trenutku sem ga zagrabil in podržal nad zabojem za premog, kamor je bruhal. Takšnega bljuvanja v življenju še nisem videl. Kasneje je Bruno Gröning dejal materi: 'Otrok je zdrav...' Nato je šla in deklica ni več kašljala.

Ponoči ob polnoči sva se odpeljala k moji materi v Bielefeld. Med vožnjo je Bruno Gröning pripomnil, naj si ne delam skrbi, kajti ozdravitvena moč prihaja od Boga. Človek mora samo verjeti v Dobro. Nato me je seznanil s tem, da se sedaj, med vožnjo, že ukvarja z mojo materjo in se je duhovno povezal z njo.

Ko sva prišla v spalnico moje matere, se je Bruno Gröning usedel k njeni postelji. Na moje veliko veselje sem videl, da so postale njene oči že veliko bolj jasne. Trebuh pa je bil še vedno napihnjen kot sod. Bruno Gröning se je nato pogovarjal z njo in opazil sem, kako se je v moji materi spet pojavilo veselje do življenja. Njeno srce je bilo odprto za Bruna Gröninga; verjela je vanj. Bruno Gröning je zahteval kozarec vode za mojo mamo in rekel, da ji bo dobro del. Šel sem načrpat svežo vodo na dvorišče in mati jo je spila. Bruno Gröning je obrnjen k mojemu očetu dejal: 'Pazite na blato in urin vaše žene. Videli boste in se čudili, kako se bo vse sprostilo in kaj bo vse prišlo iz nje.' Moj oče je vprašal Bruna Gröninga, koliko mu je dolžan, koliko naj plača. Bruno Gröning je le odvrnil: 'Zahvalimo se Gospodu Bogu in z zahvalnim pismom poročajmo, kaj smo doživeli.'

Naslednjega dne se je začelo dogajati v maminem trebuhu. Oče je povedal, da so napolnili sedem polnih veder. Dva dni kasneje je mati vstala popolnoma zdrava. Od tistega časa dalje so bile ozdravljene tudi njene odprte noge in krčne žile brez zdravniške pomoči. Njen zdravnik je bil brez besed. Dogodek je postal glavna vaška tema.

Ko sem Brunu Gröningu pogledal v oči, sem vedel: Tu stoji vernik! Edinstveno izžarevanje! Če bi mi pred tem nekdo pripovedoval o takšnem dogodku, bi si misli: 'Ne kvasi neumnosti!' Vendar mora človek kaj takega doživeti sam, da lahko verjame. Ta dogodek je zame ostal enkratno doživetje."

Priča takratnega časa L. Schlüter

Ozdravitev gluhosti, slepote, ohromelosti v Herfordu – Gröningovo izžarevanje je povedalo več kot tisoč besed

Delovanje Bruna Gröninga v večjem obsegu se je začelo v vestfalskem Herfordu. O tem je poročal tudi tisk. Tisoče iskalcev pomoči je prišlo od blizu in daleč, da bi tu dobili pomoč in ozdravitev. Med množico je bila tudi gospa Schlüter s svojo slepo taščo, ki je bila telesno zelo šibka in je potrebovala neprestano pomoč, tako pri oblačenju, dnevni toaleti itd.

Gospa Schlüter je poročala naslednje: "V reviji sem izvedela za mnoge ozdravitve. Med drugim sem videla tudi slike, ki so prikazovale tamkajšnje dogajanje v Herfordu. Rekla sem si, tja moraš peljati svojo taščo!

Tesno stisnjeni, kot sardine v konzervi, sva stali sredi te množice ljudi na Wilhelmsplatzu, pred hišo št. 7. Desno od naju je bilo približno 30 ljudi, ki so sedeli v invalidskih vozičkih. Vsi smo čakali in čakali. Nihče ni govoril. Vsi smo bili v napetem pričakovanju in pogledovali proti balkonu, na katerem naj bi se prikazal Bruno Gröning. Bilo je že zelo pozno zvečer. Nekdo je prišel na balkon, da bi nas potolažil. Dejal je, da je Bruno Gröning še pri nekem iskalcu pomoči. 'Imejte potrpljenje! Bruno Gröning bo zagotovo prišel!' In tako smo čakali tri dni in tri noči.

Naenkrat je Bruno Gröning stal tam, vsi so se razveselili. Bruno Gröning je spregovoril, da vsi iščemo pomoč in ozdravitev in da je Bog največji zdravnik za vse ljudi. Nato je pozval hrome, da vstanejo iz invalidskih vozičkov. 'Vi lahko hodite! Vstanite!' Nihče ni tega storil. Bruno Gröning je ponovno opogumil hrome, naj zaupajo v Gospoda Boga in naj vstanejo. 'Verjemite vendar, da to zmorete, vstanite!' Nato so drug za drugim vstajali iz svojih invalidskih vozičkov. Lahko so hodili! Nihče ni mogel tega dojeti. Vsi so ostali brez besed. V tem trenutku so ljudje jokali.

Nato je Bruno Gröning dejal: 'Prosim slepe in gluhoneme, da pridejo do hišnega vhoda.' Šla sem tja s svojo taščo, kjer je nato govoril tudi z menoj. Bruno Gröning je tam pred hišnim vhodom vzel neki materi iz rok gluhonemega otroka, starega približno dve leti. Gospod Gröning je otroka pobožal in govoril z njim. Kasneje je pridržal glasbene vilice na otrokovo uho. Tedaj je otrok obrnil svojo glavico. Zelo nazorno je bilo videti, da je otrok lahko slišal. Nek drug otrok je spregledal. To so bili najbolj ganljivi prizori, ki sem jih kdajkoli videla v svojem življenju.

Kasneje sva se odpeljali domov. Moja tašča je videla tako dobro, da se je lahko sama in svobodno gibala po hiši. Njeno splošno stanje se je izboljšalo v tolikšni meri, da ni več potrebovala pomoči pri oblačenju in dnevni toaleti.

Bruno Gröning je bil oblečen preprosto, kot vsak običajen človek. Vendar je izžareval toliko ljubezni kot nihče drug. Človek je lahko takoj dobil zaupanje vanj. Njegovo izžarevanje je povedalo več kot tisoč besed."

Priča takratnega časa g. Steurer

Bruno Gröning pomaga vojnemu invalidu

Bruno Gröning je pogosto potoval do iskalcev pomoči z vlakom. Nekoč se je med vožnjo pripetil naslednji dogodek:

G. Steurer: "Vlak, na katerem je bil Bruno Gröning, je prispel na železniško postajo v Inssbrucku. Tam je imel krajši postanek. Bruno Gröning je odprl okno svojega kupeja in pogledal ven. V tem času sem čakal na tem peronu. Imel sem močne bolečine.

O Brunu Gröningu in njegovem delovanju na trpeče človeštvo sem izvedel preko časopisnega članka. Nasproti je stal brzovlak, iz katerega je gledal Bruno Gröning. Šel sem k njemu in ga prosil, če mi lahko pomaga, saj sem imel zelo hude bolečine. Bruno Gröning je stopil za trenutek v kupe in mi nato skozi okno podal kroglico iz staniola. Rekel mi je, naj jo položim na boleče mesto in molim. Nato se je vlak začel ponovno premikati.

Bolečine sem imel zaradi ran, ki so jih povzročili drobci eksplodirane mine. Od takrat sem bil brez desnega očesa in roke. Takoj sem ubogal nasvet Bruna Gröninga in na boleče mesto položil kroglico. Bolečine so zelo hitro izginile. Nikoli več se niso pojavile. Bruno Gröning je name naredil poseben in veličasten vtis že v prvem trenutku. Imel sem občutek, da gre za človeka, ki zares lahko pomaga. Za kroglico ni zahteval denarja, temveč mi je enostavno nesebično pomagal."