Izcelitevod dolgoletne odvisnosti od drog

A.M. (42), Wels (Avstrija)

„Ali ne boš kadila z nami?“ Povabilo z uničujočimi posledicami za celo moje kasnejše življenje. Stara sem bila ravno 17 let, zelo plaha, zadržana in čisto nič samozavestna, ko je neki znanec mene in mojega tedanjega fanta - kasnejšega moža povabil na džoint (cigareta iz hašiša). Temu prijateljskemu povabilu od takoimenovanih „prijateljev“ so sledila še nadaljnja, ki sva jima rada sledila. Past je bila nastavljena in padla sva vanjo kot že marsikdo pred in za nama. Kmalu sva začela hašiš, ki sva ga najprej kadila samo ob koncih tedna, kupovati že sama.

Padec v brezno odvisnosti

Čez približno dva do tri mesece sva kadila že vsak večer in po približno pol leta že tudi čez dan. Celo ko sem šla službo, nisem nikoli šla iz hiše „trezna“. Koliko gramov na dan sem pokadila nisem mogla kontrolirati, ker sem le redko kadila sama – približno tri grame, verjetno pa še več. Kajenje hašiša je postalo stalnica v našem življenju. S kapljicami za oči sem lahko zunanje znake uporabe drog kar dobro skrivala.

Razpon drog se poveča

Razpon opojno delujočih substanc je ogromen in poskusila sem vse mogoče. Kmalu sem vzela vse, kar mi je prišlo pod roke: LDS-tripe, speed, kokain, halucinogene gobe, tablete (Lexotanil, Rohypnol itd.) in alkohol. Včasih sem vzela nekaj tablet, jih poplaknila s tequilo in pivom, dokler nisem čutila ničesar več – in seveda heroin.

Če pogledam nazaj, nisem bila trezna več noben dan. Vse je tako potekalo tako pritajeno, dokler ni moj krog znancev obsegal samo še ljudi, ki so uživali droge. Takrat sem mislila, da lahko vse še nadzorujem, a to že dolgo ni več bilo res. Ko sem imela 29 let, je moj mož umrl v prometni nesreči.

Izgubila sem obstanek

Od takrat je šlo zares navzdol. Izgubila sem vsak obstanek v življenju in nisem bila sposobna obdržati rednega dela. Da bi zadušila notranjo bolečino in pozabila, sem začela z injekcijami heroina že zjutraj. Sledilo je najhujših šest let mojega življenja. Glede na kvaliteto sem dnevno vzela med enim in dvema gramoma heroina ter vse, kar je bilo trenutno na razpolago.

Brez heroina nisem mogla več nič, ne jesti ne piti. Niti požirek vode ni ostal v mojem želodcu, sledilo je bruhanje, driska, mrzlica, krči, mraz in bolečine po celem telesu. Bilo je tako hudo, da sem si želela samo še umreti. Če sem potem spet vzela heroin, so izginile vse bolečine, lahko sem spet jedla in pila in počutila sem se dobro.

K temu so se prikradli še strahovi pred policijo, ker ni šlo drugače, da si ne bi droge preprodajali tudi med seboj. Prodala sem vse dragocene predmete in se močno zadolžila na banki. Pri telesni višini 1,68m sem shujšala na 45kg in bila sem živa razvalina.

Včasih sem si želela samo še umreti

Da bi svojim staršem prihranila bolečino ob pogledu name, sem prekinila stike z družino. V tem času nisem imela stikov z drugimi „normalnimi“ ljudmi. Kljub temu se me starši in družina niso nikoli odpovedali. Za mamo vem, da je vsa leta molila zame. Moja sestra in mož sta mi pogosto pomagala, ko sem poskušala nehati, kar pa mi ni uspelo.

Preko nekega zdravnika, ki ga je poznala moja mama, sem bila štirikrat na razstrupitvi v bolnišnici, tam sem na 12 ur dobila 10x120mg Codidola proti telesnim odtegnitvenim pojavom.

Kljub zdravilom sem čutila bolečine po celem telesu in sploh nisem mogla spati. Niti enkrat nisem zdržala, da bi prestala telesne odtegnitvene pojave. Zato sem si dala preko nekega prijatelja v bolnišnico prinesti heroin. Tako sem vsakič odšla domov brez resničnega izboljšanja. Pogosto nisem več imela denarja za heroin, pila sem makove kapsule in vse mogoče, da bi prenesla telesne odtegnitvene pojave. V tem času sem hotela samo še umreti, ker preprosto nisem več videla izhoda.

Letak pokaže pot

Ko sem prišla v Krog prijateljev, sem imela za sabo 18 let odvisnosti od drog, od tega več kot sedem let močno v krempljih heroina. Pri nekem zdravniku sem našla letak z vabilom na zdravniško informativno predavanje, na katero me je spremljal brat. Tudi tja nisem šla trezna.

Ko sem se potem z bratom vozila domov, sem pomislila: „Zdaj boš nehala kaditi hašiš.“ Moj brat mi ni verjel, saj sem to prej že prevečkrat rekla. Na trde droge, kot npr. heroin v tistem trenutku sploh nisem pomislila. Od tega večera, bil je 22.oktober 1998, do danes, junija 2006, heroina, kokaina, speeda itd. nisem nikoli več vzela. Presenetljivo nisem doživela nobenih odtegnitvenih pojavov. Potreba po drogah je preprosto izginila. Čez približno dva meseca sem spet še enkrat začela s hašišem za dva tedna, ampak tudi to se je potem končalo.

Od novembra istega leta redno obiskujem ure skupnosti in sledim učenju Bruna Gröninga. Spet se zelo radostim v življenju in spet sem vzpostavila zelo dobre stike z družino. Vsako jutro se veselim, da sem še živa. Moja teža se je normalizirala in spet lahko opravljam svoj poklic. Od 20 „prijateljev“ iz odvisniškega časa, jih danes živi še pet, zato znam ceniti, da lahko živim normalno, zdravo življenje.

Komentar psihologa:

Gospa M. je po lastnih navedbah skoraj 18 let jemala prepovedane droge, od tega je bila sedem let močno odvisna od heroina. Začela je s 17-imi leti in s hašišem (cannabis), s katerim je kmalu prerasla v redno uporabo. Temu so sledili: LSD, speed, kokain, heroin in halucinogene gobe pa tudi različne psihoaktivna zdravila v kombinaciji z alkoholom. Po smrti svojega moža je gospa M. dokončno izgubila nadzor nad uporabo drog in postala močno odvisna od heroina (en do dva grama dnevno).

Pri odtegnitvi od opiatov dobro znani pojavi (bruhanje, driska, mrzlica itd.) so ji vedno znova preprečevali uspešno telesno razstrupitev. Tudi razstrupitev v bolnišnični oskrbi ni bila nikoli uspešna. Po 18-ih letih intenzivne uporabe drog je bila gospa M. telesna razvalina, zadolžena in vpletena v prekupčevalski kriminal.

Po zdravniškem predavanju Kroga prijateljev Bruna Gröninga 22.10.1998 v Welsu, Avstriji se je brez odtegnitvenih pojavov osvobodila drog. Tako je ostalo do danes, junija 2006. Njeno življenje spet poteka ustaljeno.

Iz vidika psihologa je takšna spontana izcelitev nerazumljiva, sploh pa nerazložljiva. Običajno so tako dolgotrajni odvisniki od drog po neprestanih razstrupitvah in sledečih terapijah v nad 90% primerov po dveh letih povratniki. Gospa M. pa nasprotno ni prestala nobene telesne razstrupitve, kaj šele da bi opravila terapijo. Zato ta spontana izcelitev zame meji na čudež, ki lahko uspe samo po duhovni poti z učenjem Bruna Gröninga.