Fenomen Gröning in znanost

Medicinska preiskava v Heidelbergu obljublja pisno izvedensko mnenje

V času Herforda so medicinski strokovni sodelavci časopisa Revue začeli preverjati Gröningove izcelitvene uspehe. Psiholog in zdravnik prof. dr. H.G. Fischer iz Marburga se je s posebno skupino dopisnikov odpeljal v Herford. Tam je imel razgovore z izceljenimi in presenečen je moral ugotoviti, da je bila Gröningova »metoda« dejansko uspešna. Zato se je odločil, da pomaga reviji Revue pri znanstveni razjasnitvi »fenomena Gröning«. Na univerzitetni kliniki v Heidelbergu naj bi raziskali »ozdravitveno metodo« »čudodelnega zdravnika«.

Bruno Gröning je pristal na Fischerjeve predloge, ker mu je pri ugodnem poteku obljubil pozitivno izvedensko mnenje. Gröning je upal, da je našel pot za svobodno delovanje.

Ozdravitve pred očmi zdravnikov – "Bruno Gröning ni šarlatan"

Preiskave so se začele 27. julija. Osebe, na katerih naj bi dokazal svoje znanje, so bile izbrane iz kroga bolnikov, ki so se v več kot 80.000 pisnih prošnjah obrnili nanj. Pridružilo se jim je tudi nekaj pacientov iz heidelberške klinike Ludolf-Krehl. Vse so skrbno pregledali in jim izdali natančne diagnoze. Po tem so prišli k Gröningu, ki je nanje deloval s "svojo metodo". Pri tem so bili ves čas navzoči zdravniki. Bili so priče temu, kako so bolezni deloma spontano izginile. Naknadne preiskave so izcelitve potrdile. Izceljeni so bili celo neozdravljivi primeri, kot na primer Bechterjeva bolezen.

V enem izmed izvedenskih mnenj, objavljenih v Revue, je prof. dr. Fischer izrecno izjavil, da Bruno Gröning ni šarlatan, temveč naravno nadarjen psihiater. S tem je poskušal s svojega vidika razložiti »fenomen Gröning«, kar pa zanj ni bilo ustrezno.

Gröning zavrača poslovne špekulacije

Dokončno izvedensko mnenje naj bi bilo izdano po ovrednotenju vseh rezultatov. Brunu Gröningu so zagotovili, da je pot za njegovo svobodno delovanje dokončno prosta. Medtem sta gospoda profesorja Fischer in von Weizsäcker (pod njegovim pokroviteljstvom je bilo celotno podjetje) predlagala Brunu Gröningu, da bi zgradili zdravilišča, v katerih bi deloval skupaj z zdravniki. A vodenje in izbiro pacientov sta si obdržala zase.

Komentar Bruna Gröninga: »Finančni pogoji, ki mi jih je postavil gospod profesor F. in vse ostalo, so bili kot takšni zame nesprejemljivi. Seveda smo se o tem veliko pogovarjali, tudi z gospodi, ki bi bili pripravljeni celotno delo financirati. Nisem se mogel strinjati s predlogi gospoda profesorja F. in sem jih zavrnil, saj prvič: niti pfeninga nisem imel in tako nisem mogel prevzeti nobenih finančnih obveznosti, ki jih kasneje ne bi mogel izpolniti in drugič: nikoli nisem nameraval iz celotnega projekta narediti posel. Zaradi tega so bile to zame nemogoče zahteve. Sicer pa sem želel delati le to, kar mi je bilo dano v mojem poslanstvu: pomagati tistim, ki iščejo pomoč ter zato biti na voljo tudi zdravnikom in psihoterapevtom, a nikoli iz vsega tega nisem nameraval delati posla.«

Izostanek izvedenskega mnenja in morebitni konflikt z zakonom

Odklonilna drža Bruna Gröninga je profesorje privedla do izgube zanimanja zanj. Obljubljeno izvedensko mnenje ni bilo nikoli izdano. Namesto, da bi mu omogočili svobodno delovanje, so mu metali le nova polena pod noge. V sklopu preiskav so bile njegove »izcelitvene metode« poimenovane z medicinskimi izrazi kot so »zdravljenje«, »pacient« itd. ter opredeljene kot medicinska dejavnost. Konflikt z Zakonom o zdravilstvu je bil na ta način programiran vnaprej.

1949 – v središču javnosti

Delovanje Bruna Gröninga v Herfordu

Tisoče bolnikov in iskalcev pomoči oblega Gröninga

Devetletni Dieter Hülsmann je bil že dalj časa priklenjen na posteljo. Bolehal je za progresivno mišično distrofijo in nihče od zdravnikov in profesorjev, ki so jih obiskali, mu ni mogel pomagati. Po tem, ko se je zanj zavzel Bruno Gröning, je otrok spet shodil. Inženir Hülsmann ga je – pod silnim vtisom sinove ozdravitve - prosil, da ostane pri njemu v gosteh. Želel je povabiti še druge bolnike, da bi jim – tako Hülsmann – "čudodelni mož" pomagal.

Bruno Gröning je sprejel povabilo in dan za dnem je prihajalo vse več iskalcev pomoči. Vedno več ljudi je izvedelo za čudežno dogajanje okrog Gröninga. Kmalu se je njegovo ime omenjalo vsepovsod. Časopisi so poročali o »čudodelnem zdravniku« in v britanski coni je postal novica dneva. Tisočeri so se zgrinjali na Wilhelmsplatz in ljudske množice so oblegale hišo.

Manfred Lütgenhorst iz dnevnika Münchner Merkur je 24. junija 1949 med drugim zapisal: »Ko sem prišel dopoldne ob 10:30 uri v Herford, je stalo pred malo dvonadstropno hišo na Wilhelmsplatzu vsaj tisoč ljudi. To je bila nepopisna slika bede. Nešteto hromih v invalidskih vozičkih, takih, ki so jih nosili svojci, slepi, gluhonemi, matere s slaboumnimi in hromimi otroki, stare mamice in mladi možje, vsi so se prerivali in ječali. Skoraj sto avtomobilov, tovornjakov in avtobusov je bilo parkiranih na trgu in vsi so prišli od daleč.«

Ohromljenosti, čiri na želodcu, slepota: »Gospod Gröning me je pogledal in sedaj sem spet popolnoma zdrav.«

Manfred Lütgenhorst nadaljuje: »Ali verjamete, da boste izceljeni?« sem spraševal bolne. Prikimali so. »Včeraj bi morali biti tukaj« mi je nekdo odgovoril. »Gospod Gröning je bil v kraju Viersen v Porenju in tukaj na dvorišču je pet hromih ljudi vstalo in domov so odšli izceljeni. Izcelitve na daljavo – na dvorišču so bili izceljeni.« Ostali bolniki so to potrdili.

Hodil sem dalje skozi množico ter si stenografiral njihove prečudovite pripovedi. Z njimi bi lahko napolnil knjigo. Ko sem si prižgal cigareto, mi je mladenič, ki je stal poleg mene, dejal: »Prosim, prodajte mi eno!« Nosil je vojaški suknjič in videti je bil kot povratnik iz Rusije. Dal sem mu cigareto. Prižgal si jo je in ponosno dejal: »Poglejte, vse lahko spet delam sam.« Pri tem je premaknil svojo desno roko hkrati s prsti in svojo desno nogo. »Je tudi vas izcelil Gröning?« sem vprašal. »Da, v Rusiji sem ohromel po desni strani. Gospod Gröning me je pogledal in sedaj sem ponovno popolnoma zdrav, še vedno ne morem tega dojeti.« Veselo je razgibaval svoje okončine.

Usmeril sem se k skupini, ki se je zbirala okrog belolase, približno štiridesetletne gospe. »Seveda sem bila tudi jaz izceljena s pomočjo gospoda Gröninga« sem slišal reči gospo. »Imela sem velikanske razjede na želodcu, vedno bolj sem hujšala in zaradi bolečin nisem mogla več spati. Pri Gröningu nas je bilo dvanajst. Pogledal me je in tedaj mi je bilo, kakor da so razjede kot kamni popadale na tla. Od takrat nimam več nobenih bolečin. Redim se in rentgenski posnetki so jasno pokazali, da so razjede izginile. Na razpolago sem bila zdravniški preiskovalni komisiji. Lahko vam rečem, da so onemeli!«

Gospa je nadaljevala: »Vendar to še ni vse. Prejšnji teden je bil tu na dvorišču slep moški. Čakal je že več dni in noči. Ker pridem večkrat sem, sem ga opazila. Zasmilil se mi je in povabila sem ga na kosilo. »Ne«, se je branil. »Ne smem zamuditi trenutka, ko bo ven prišel gospod Gröning.« Potem sem mu prinesla žemljice in mu rekla, da bi poskrbela za to, da bo prišel na želežniško postajo. »Nikogar ne potrebujem, ker bom lahko sam odšel na železniško postajo.« Nato sem se lahko prepričala na lastne oči. Gospod Gröning je prišel in mladi mož je zaklical: »Spet lahko vidim!« Tančica se je dejansko umaknila z njegovih oči. Opisal mi je torbico, ki sem jo imela v roki. Dejal je: »Tam pelje avto in tam je registrska tablica.« Sam je našel pot na želežnisko postajo. Vsi prisotni so jokali od veselja.«

Prepoved izceljevanja s strani oblasti in zdravniške skupnosti

Ni dolgo trajalo in tudi oblast – predvsem zdravstveni urad – se je zavzel za primer. Ustanovili so preiskovalno komisijo in Bruno Gröning je dobil prepoved izceljevanja. Nekateri vplivni zdravniki so postali njegovi zapriseženi sovražniki. Naredili so vse, da se prepove njegovo delovanje in zahtevali, da svoje zdraviteljske sposobnosti podvrže znanstveni kontroli. Kakšna nastrojenost je tičala v ozadju te prepovedi, postane jasno iz naslednjih izjav pristojnih zdravnikov, ki so k temu prispevali svoj delež: »Gröning lahko dokaže, kar želi, vendar dovoljenja za ozdravljanje ne bo dobil." »Ukvarjati se z Gröningom je v nasprotju z zdravniško etiko.« Konec junija je moral dokončno zapustiti Herford. Vsa prizadevanja za pridobitev dovoljenja so spodletela.

Življenjska pot in odločilne življenjske postaje

Priprava na poznejše delovanje

Vsiljena in prekinjena učna leta

Po petih letih osnovne šole se je Bruno Gröning začel učiti za trgovca. Na očetovo zahtevo je moral šolanje po dveh letih in pol prekiniti. Zidarski delovodja je želel, da se tudi njegov sin izuči v gradbeništvu. Poslal ga je v uk za tesarja, a tudi tega ni dokončal. To je preprečila gospodarska kriza povojnega obdobja. Četrt leta pred zaključkom njegovega učnega obdobja je moralo podjetje, kjer se je učil, zaradi pomanjkanja naročil prenehati s poslovanjem. V času, ki je sledil, se je preživljal z različnimi dejavnostmi. Egon Arthur Schmidt je o tem času napisal:

»Vsako delo, ki se ga je lotil, je uspelo«

»O tej posebnosti so mi poročali različni sodelavci, da je vsako delo, ki se ga je lotil uspelo, pa naj je bilo to popravilo ur, radijskih sprejemnikov ali ko je delal kot ključavničar. Še posebej so mu ležale tehnične stvari. Nikoli se ni izognil poprijeti za najbolj groba in fizično najtežja opravila. Kot pristaniški delavec je svojo vrv vlekel prav tako, kot vsak njegov kolega. Tega ni niti malo skrival, saj je spadalo k poti, ki ga je vodila skozi globine, da bi se potem povzpel navzgor. Star kitajski pregovor pravi: »Kdor ni nikoli šel skozi močvirje, ne more postati svetnik.« Obstaja mnogo pričevanj nekdanjih tovarišev, za eno sem izvedel šele pred kratkim in kjer je bilo brez pridržkov rečeno, da je poročevalcu ostal Bruno Gröning, s katerim je sodeloval leto dni, v spominu kot najboljši in najbolj pošten tovariš, ki ga je kdajkoli imel.«

Poroka in udarci usode v družini

Poročil se je pri enaindvajsetih, a njegova žena zanj ni imela razumevanja. Stlačiti ga je želela v okvir meščanskega družinskega življenja in z izcelitvami opravila kot z nečim »čudaškim«. Sinova Harald in Günter, rojena 1931 in 1939, sta oba umrla v starosti devet let. Čeprav so že številni ljudje s pomočjo Bruna Gröninga dobili izcelitev, Gertrud Gröning ni verjela v izcelitveno moč svojega moža. Otrok ni zaupala njemu, temveč zdravnikom. Toda šolska medicina ni mogla pomagati. Oba fanta sta umrla v bolnišnici, Harald leta 1940 v Gdansku, Günter leta 1949 v Dillenburgu. Za Bruna Gröninga so bili to težki udarci usode. Celo mnogo let kasneje so mu stopile solze v oči, ko je govoril o svojih sinovih.

Tako je bil čas med svetovnima vojnama zanj priprava na njegovo kasnejše delovanje. Doživeti je moral marsikatero grenko izkušnjo, da bi lahko razumel ljudi v vseh življenjskih okoliščinah ter občutil njihove stiske.

Pomagati namesto streljati – na vojaški fronti in v vojnem ujetništvu

Med drugo svetovno vojno je bil leta 1943 vpoklican v vojsko, kjer je prišlo do trenja z njegovimi predpostavljenimi. Ker se je uprl temu, da bi streljal na ljudi, so mu grozili z vojaškim sodiščem. Navsezadnje je le moral na fronto. Bil je ranjen, padel v rusko ujetništvo in se kot izgnanec leta 1945 vrnil v Zahodno Nemčijo.

Vedenje Bruna Gröninga v času vojne je zaznamovala želja pomagati. Celo na fronti je izkoristil vsako priložnost in se zavzel za tovariše ali civilno prebivalstvo.

V neki ruski vasi je na smrt sestradanim omogočil dostop do zalog hrane, ki jih je imela vojska. V ujetništvu je tovarišem izboril boljša oblačila, boljšo hrano in boljša bivališča. Številnim, ki so zaradi lakote trpeli za trebušnimi edemi, je pomagal, da so dobili izcelitev. V grozotah vojne ni ubil nobenega človeka, a pomagal številnim.

Razveza zakona in predaja vsem ljudem

Decembra 1945 je bil izpuščen iz ujetništva. Novo eksistenco si je ustvaril v hessenškem Dillenburgu in tja pripeljal svojo družino. Toda po tem, ko je umrl tudi drugi sin in ko mu je hotela žena prepovedati vsakršno pomoč ljudem, se je od nje ločil. Čutil se je dolžnega, da moč izceljevanja, ki jo je imel, deli z vsemi ljudmi. Dejal je: »Ne pripadam posameznikom, pripadam človeštvu.«

V začetku leta 1949 ga je pot vodila v Porurje. Po pričevanjih nekaterih izceljenih je postajalo vedno več ljudi pozornih na Bruna Gröninga. Selil se je od hiše do hiše, vedno tja, kjer so ga potrebovali, kjer so ga bolni prosili za pomoč. Tako je deloval v manjših krogih, dokler ni marca 1949 sprejel povabila inženirja iz Herforda, da obišče njegovega sina.

Otroštvo in mladost

Tepen, zasmehovan, nerazumljen - otrok, ki je drugačen kot vsi ostali

Beg iz trdosrčne okolice v naravo: »Tu sem doživel Boga«

Bruno Gröning se je rodil zakoncema Avgustu in Margarethe Gröning 30. maja 1906 v Gdansku-Oliva, kot četrti izmed sedmih otrok. Starši so že zgodaj opazili nenavadno lastnost sina, da so se mu sicer plahe živali, kot so zajci in srne, spontano približale in se mu brez strahu dovolile pobožati.

V dobi odraščanje mu je postajala okolica vse bolj tuja. Pripovedoval je, da je bil včasih doma tako tepen, da je bil ves moder. Dejal je, da ga udarci niso boleli, vendar pa se je počutil nerazumljenega.

Odrinjen zaradi trdosrčnosti okolice se je mali Bruno zatekel v naravo. Čutil je večjo pripadnost živalim, drevesom in grmičevju, kot marsikaterim ljudem. Pogosto je za več ur izginil v bližnji gozd.

»Tu sem doživel Boga. V vsakem grmičku, v vsakem drevesu, v vsaki živali, celo v kamnih. Vsepovsod sem lahko ure dolgo – občutka za čas pravzaprav ni bilo – stal in razmišljal in vsakokrat se mi je zdelo, kot da se je moje celotno notranje življenje razširilo v neskončnost.«

Nikoli ni sodeloval v divjih pretepih sovrstnikov. Tako je bil pogosto predmet zlobnega zasmehovanja in zaradi svoje drugačnosti tepen in kaznovan.

Dobrodošle ozdravitve pri ljudeh in živalih

Sčasoma je postajal razpoznaven tisti aspekt delovanja Bruna Gröninga, ki ga je kasneje postavil v središče pozornosti javnosti: V njegovi prisotnosti so ljudje in živali ozdraveli. Posebej med prvo svetovno vojno je pogosto obiskoval lazarete, kjer je bil dobrodošel. Ranjeni so se v njegovi bližini dobro počutili in mnogi so ozdraveli. Bolniki so pogosto prosili njegovo mamo, naj k njim pripelje malega Bruna. Otrokova sposobnost izceljevanja je bila v družini in krogu znancev lepo sprejeta.

Prizadevanje k samostojnosti

Bruno Gröning je v svojem življenjepisu napisal: »Že, ko sem bil majhen otrok, so se bolni ljudje v moji bližini osvobodili obremenitev. Tako otroke kot odrasle so moje besede, v primerih razburjanja ali prepirov, popolnoma pomirile. Že kot otrok sem prav tako ugotovil, da so se živali, ki so sicer veljale za plašne ali divje, do mene vedle dobrodušno in krotko. Moj odnos do staršev je bil zatorej nenavaden in napet. Že zgodaj sem si prizadeval k popolni samostojnosti in se tako želel osvoboditi okoliščin »nerazumevanja« svoje družine.«

Bruno Gröning (1906‒1959)

Nenavadna oseba v družbeni polemiki

Bruno Gröning se je leta 1949 nenadoma pojavil v središču nemške javnosti. Tisk in drugi takratni mediji so o njem zavzeto poročali. Več mesecev se je dogajanje v mladi republiki vrtelo okrog »čudodelnega zdravnika«, kot so ga kmalu poimenovali. Posnet je bil film, ustanovljene so bile znanstvene preiskovalne komisije, ukvarjanje z njim pa je seglo vse do najvišjih ravni oblasti. Minister za socialne zadeve dežele Severno Porenje-Vestfalija je Bruna Gröninga preganjal zaradi kršitve Zakona o zdravilstvu, bavarski ministrski predsednik pa je izjavil, da se takšnih »izjemnih oseb«, kot je Gröning, ne bi smelo ovirati zaradi predpisov. Bavarski notranji minister je označil Gröningovo delovanje kot »nekoristoljubno delovanje iz ljubezni«.

Primer Bruna Gröninga je bil predmet burne in polemične razprave pri vseh slojih prebivalstva. Duhovno ozračje je bilo čustveno nabito. Duhovniki, zdravniki, novinarji, pravniki, politiki in psihologi ‒ vsi so govorili o Brunu Gröningu. Njegove čudežne ozdravitve so bile za nekatere milost višje sile, za druge šarlatanstvo.Toda resničnost ozdravitev je bila dokazljiva z medicinskimi izvidi.

Zanimanje svetovne javnosti za preprostega delavca

Bruno Gröning, rojen 1906 v Gdansku, je po drugi svetovni vojni kot pregnanec emigriral v Zahodno Nemčijo. Bil je preprost delavec. Preživljal se je z različnimi deli, med drugim kot tesar, delavec v tovarni in pristanišču. Naenkrat se je znašel v središču pozornosti javnosti. Novica o čudežnih ozdravitvah se je razširila po vsem svetu. Bolniki in prošnje za pomoč so prihajali od vsepovsod. Na desettisoče iskalcev pomoči je prihajalo v kraje, kjer je deloval. Napovedovala se je revolucija v medicini.

V primežu prepovedi, sodnih postopkov in pohlepnih sodelavcev

Vendar tukaj so bili tudi nasprotniki. Napeli so vse sile, da bi preprečili delovanje Bruna Gröninga. Sledile so prepovedi delovanja, naprtili so mu sodne procese. Vsa prizadevanja, da bi uredili njegovo delovanje, so se izjalovila. Po eni strani zaradi nasprotovanja pristojnih organov in po drugi strani zaradi nemoči ali pohlepa njegovih sodelavcev. Ko je Bruno Gröning leta 1959 umrl v Parizu, je bil zadnji sodni proces še v polnem teku. Postopek je bil ustavljen, pravnomočna sodba pa ni bila nikoli izrečena. Toda številna vprašanja so ostala brez odgovora.